Fotografija Vladimirja Putina in Georgea W. Busha z Brda pri Kranju, ki je sprožila veliko šal in domislic, o čem ruski voditelj razlaga, saj je videti, kot da bi nekaj meril. Foto: AP
Fotografija Vladimirja Putina in Georgea W. Busha z Brda pri Kranju, ki je sprožila veliko šal in domislic, o čem ruski voditelj razlaga, saj je videti, kot da bi nekaj meril. Foto: AP

Pred prvim predsedniškim srečanjem med Joejem Bidnom in Vladimirjem Putinom v Ženevi smo se spomnili nekaterih prejšnjih sestankov med predsedniki ZDA in Sovjetske zveze/Rusije. Za izhodišče smo vzeli mirovno konferenco na Jalti leta 1945 in nato prekrižarili obdobje hladne vojne do pomiritve razmer. A odnosi med velesilama se v zadnjem času znova zapletajo, zato tudi na srečanju med Bidnom in Putinom ni pričakovati kakšne posebne topline, trepljanja po ramenih in enotnih sporočil. Biden ima veliko povedati o ruskih potezah v tujini in ravnanju Rusov z domačimi oporečniki, Putin pa ne kaže kakšne volje, da bi spremenil svojo politiko in prst raje usmerja v ameriška dejanja v Evropi in na Bližnjem vzhodu.

Nekaterih najopaznejših srečanj med predsedniki obeh držav smo se spomnili v nadaljevanju.

1945 – konferenca na Jalti: risanje povojne Evrope

Še med divjanjem druge svetovne vojne sta se aktualna predsednika ZDA in Sovjetske zveze večkrat srečala. Sovjetski voditelj Josif Stalin se je dvakrat sestal z ameriškim kolegom Franklinom Rooseveltom (v letih 1943 in 1945 – obakrat ob navzočnosti takratnega britanskega premierja Winstona Churchila) in tudi z njegovim naslednikom Harryjem Trumanom. Na srečanju leta 1943 v Teheranu je Stalin obljubil, da se ne bo ločeno pogajal o premirju z Nemčijo, anglo-ameriška voditelja pa sta mu dala besedo, da bosta v enem letu odprla drugo fronto v Franciji.

Winson Churchill, Franklin Roosevelt in Josif Stalin 4. februarja leta 1945 na Jalti. Foto: AP
Winson Churchill, Franklin Roosevelt in Josif Stalin 4. februarja leta 1945 na Jalti. Foto: AP

Februarja leta 1945, ko se je Nemčija vse bolj bližala porazu, so se "veliki trije" dobili v sovjetskem črnomorskem letovišču Jalta, kjer je Stalin dal besedo, da se bo po kapitulaciji Nemčije njegova država vključila v vojno proti Japonski, ni pa dal nobenih obljub glede ozemelj v Evropi, ki jih je Rdeča armada iztrgala nacističnemu režimu. Roosevelt je imel takrat pred seboj le še nekaj tednov življenja. Trojica je tudi začrtala povojno prihodnost Evrope. Konferenca je bila sprva videti kot velik diplomatski uspeh, pozneje pa so mnogi opozorili, da so ZDA Sovjetom prepustile preveč vpliva.

Julija istega leta, po porazu Nemčije in Rooseveltovi smrti, se je mirovne konference v Potsdamu namesto njega udeležil Truman.

1960 – polomija, imenovana pariški vrh

Leta 1952 je na ameriških volitvah prepričljivo slavil republikanec Dwight Eisenhower, podpredsednik pa je postal Richard Nixon. Leto pozneje je Stalin umrl, glavni politični lik v Sovjetski zvezi je postal Nikita Hruščov, ki ni bil tak vpliven in mogočen kot Stalin, ostal pa je zavezan komunizmu in tekmi z Zahodom.

Eisenhower se je na prvem ženevskem vrhu leta 1955 prvič srečal iz oči v oči s Hruščovom, pridružila sta se jima še voditelja Združenega kraljestva in Francije. Pogovarjali so se o trgovini in se dotaknili tudi vprašanj nadzora nad jedrskim orožjem in njegovega postopnega zmanjševanja.

Ameriški predsednik Dwight Eisenhower z ženo Mamie pozira s sovjetskim voditeljem Nikito Hruščovim in ženo Nino pred večerjo v Beli hiši 14. septembra leta 1959. Foto: AP
Ameriški predsednik Dwight Eisenhower z ženo Mamie pozira s sovjetskim voditeljem Nikito Hruščovim in ženo Nino pred večerjo v Beli hiši 14. septembra leta 1959. Foto: AP

Leta 1959 je postal Hruščov prvi sovjetski voditelj, ki je obiskal ZDA. Med drugim je obiskal ranč v Iowi, Eisenhower pa ga je gostil v Camp Davidu. Začrtala sta okvire za pomembno srečanje leto pozneje v Parizu. A dva tedna pred načrtovanim pariškim srečanjem maja leta 1960 je odjeknila novica, da je bilo nad Sovjetsko zvezo sestreljeno ameriško vohunsko letalo U-2. Hruščov v Parizu ni varčeval s kritikami do Eisenhowerja, kar je slednjega močno razjezilo. Hruščov je na vrat na nos zapustil vrh, ameriški voditelj pa je odpovedal skorajšnji obisk Moskve.

1961 – Kennedy na Dunaju: "Zmrcvaril me je" in kubanska kriza

Leta 1961 se je izkušeni Hruščov na Dunaju sestal s še popolnoma svežim imenom v Beli hiši, 44-letnim demokratom Johnom F. Kennedyjem. O srečanju se je veliko pisalo, v ospredju zanimanja sta bili poleg predsednikov tudi obe prvi dami Nina Hruščov in Jacqueline Kennedy.

A ameriški vladni zapisi pričajo o tem, da je bil dvodnevni vrh za Kennedyja zelo naporen, obstajajo celo pričanja o tem, da ga je Hruščov na pogovorih popolnoma povozil. "Najhujša stvar v mojem življenju. Zmrcvaril me je," je Kennedy pogovore slikovito opisal novinarju New York Timesa. A Hruščov se očitno ni počutil tako zmagovalno, v spominih leta pozneje je zapisal: "Načeloma sem bil z vrhom na Dunaju zadovoljen. Čeprav nisva dosegla konkretnega dogovora, sem dobil vtis, da se Kennedy zavzema za miroljubno rešitev svetovnih težav in izogibanje sporom s Sovjetsko zvezo."

Sovjetski voditelj Nikita Hruščov in ameriški predsednik John F. Kennedy med pogovori v rezidenci ameriškega veleposlanika na Dunaju 3. junija leta 1961. Foto: AP
Sovjetski voditelj Nikita Hruščov in ameriški predsednik John F. Kennedy med pogovori v rezidenci ameriškega veleposlanika na Dunaju 3. junija leta 1961. Foto: AP

Glavni temi njunih pogovorov sta bila kriza v Berlinu in nadzor nad razdeljenim mestom. Hruščov je zahteval takojšnjo pogodbo o ponovni združitvi Nemčije, a voditelja se nista sporazumela. Dva meseca pozneje se je začel graditi berlinski zid.

Žarišče krize med hladno vojno se je kmalu premaknilo na Kubo. ZDA so opazile, da na otoku na skrivaj nameščajo sovjetske rakete z jedrskimi konicami, ki bi lahko dosegle ZDA. Predsednik Kennedy je poslal okrepitve v ameriško pomorsko oporišče Guantanamo in od Hruščova ter kubanskega predsednika Fidela Castra zahteval, naj odstranijo raketna oporišča.

Predsednik Kennedy je Sovjetom zagrozil, da bo napadel njihovo ladjevje, ki se je bližalo Kubi, in postavil pomorsko blokado. Na ukaz Hruščova so se sovjetske trgovske ladje obrnile. Sovjetska zveza je privolila v zahteve ZDA in izpraznila raketna oporišča, v zameno pa naj ZDA ne bi napadle Kube. Med kubansko krizo je bil svet do zdaj najbližje jedrski vojni.

Hruščov in Kennedy se nikoli več nista srečala. Novembra leta 1963 so na Kennedyja izvedli atentat. Uradnega ameriško-sovjetskega vrha ni bilo več kot šest let.

Verjetno je bil eno najbolj neobičajnih prizorišč predsedniških srečanj kampus na kolidžu Glassboro (danes je to Univerza Rowan) v New Jerseyju, kjer se je junija leta 1967 ameriški predsednik Lyndon Johnson srečal s sovjetskim premierjem. Hruščova je takrat že zamenjal Aleksej Kosigin, ki je prispel v New York na zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov, New Jersey pa je na polovici poti med Washingtonom in New Yorkom.

23. junij leta 1967 – pogovori Alekseja Kosigina in Lyndona Johnsona na kolidžu Glassboro. Foto: AP
23. junij leta 1967 – pogovori Alekseja Kosigina in Lyndona Johnsona na kolidžu Glassboro. Foto: AP

Johnson je v Beli hiši nasledil Kennedyja, nato pa z obljubo o boju proti komunizmu in proti komunističnemu osvajanju v jugovzhodni Aziji tudi zmagal na volitvah. Kosigin je bil bolj zaskrbljen zaradi notranjepolitičnih razmer. Johnson si je prizadeval za nadaljevanje prepovedi jedrskih poskusov, predvsem pa je želel Sovjete prepričati, da mu pomagajo končati vojno v Vietnamu. O Vietnamu se voditelja nista dogovorila, zato je Johnson po pogovorih še okrepil bombardiranje države.

1972 – izjemno uspešen vrh Nixona in Brežnjeva

Richard Nixon je na ameriških predsedniških volitvah leta 1969 slavil z obljubo, da ima "skrivni načrt" za Vietnam. Ameriška javnost je bila vojne že močno naveličana, zato je Nixon večino prvega mandata porabil za spremembo odnosov z Moskvo in Pekingom, s čimer je želel ustvariti novo ravnotežje moči med velikimi silami in se obenem izkopati iz krize v Vietnamu. Pomemben korak njegove strategije je nastopil leta 1972, ko je obiskal tako Moskvo kot Peking in s tem postal prvi predsednik ZDA, ki je položil nogo v Kremelj oziroma Veliko dvorano ljudstva.

Richard Nixon in Leonid Brežnjev primerjata kozarce, da bi videla, koliko sta spila med zdravico na uspešnem moskovskem vrhu 22. junija leta 1973. Foto: AP
Richard Nixon in Leonid Brežnjev primerjata kozarce, da bi videla, koliko sta spila med zdravico na uspešnem moskovskem vrhu 22. junija leta 1973. Foto: AP

Srečanji z Leonidom Brežnjevom in Mao Cetungom sta bili izjemno pod drobnogledom, a z Brežnjevom so bili pogovori plodnejši, pravzaprav izredno uspešni. Podpisala sta prvo pogodbo o omejevanju strateškega orožja (SALT I), s čimer sta se državi zavezali k postopni omejitvi količine jedrskega orožja in protibalističnih izstrelkov. Poleg tega sta dosegla tudi dogovore o izobraževanju, znanosti, pomorskem koordiniranju in javnem zdravstvu, zato veljajo za prelomnico v obdobju hladne vojne.

Nixon je sovjetskega kolega naslednje leto povabil v Washington, ko sta na treh uspešnih vrhih podpisala še več pogodb o omejitvi jedrskega orožja.

1974 – Brežnjev v Fordovem plašču

Gerald Ford je bil Nixonov podpredsednik manj kot leto, ko je afera Watergate odnesla predsednika. Ford je imel v preostalih dveh letih mandata dve srečanji z Brežnjevom, ki je ostal predan prepovedi jedrskih poskusov in cilju, da nobena država več ne postane jedrska. Oba cilja sta predsednika poudarila na prvem vrhu v Vladivostoku leta 1974. Odnosi med njima so bili topli kljub izjemnemu mrazu. Klepetala sta tudi o nogometu in ameriškem nogometu ter se šalila. Ford je prišel oblečen v plašč, izdelan na Aljaski iz volčje kože. "Sem ovca v volčji preobleki. Obljubil sem generalnemu sekretarju komunistične partije, da bom tudi njemu uredil enega," se je šalil Ford. Brežnjev je poskusil kar Fordov plašč in poziral fotografom.

Gerald Ford in Leonid Brežnjev, oblečen v Fordov plašč, na srečanju v Vladivostoku 24. novembra leta 1974. Foto: AP
Gerald Ford in Leonid Brežnjev, oblečen v Fordov plašč, na srečanju v Vladivostoku 24. novembra leta 1974. Foto: AP

Par se je prihodnje leto srečal še v Helsinkih – šlo je za prvega izmed več poznejših ameriško-ruskih vrhov v finski prestolnici. Voditelja sta sodelovala na konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi. Voditelji iz 35 držav so podpisali helsinški sporazum – deklaracijo, ki je pozvala k spoštovanju človekovih pravic in nedotakljivosti evropskih meja. Ford je zaradi tega doma doživel kritike, češ da je s tem legitimiziral sovjetsko zatiranje v vzhodni Evropi.

1979 – SALT II in novo zaostrovanje zaradi Afganistana

Ford je na volitvah leta 1976 izgubil proti demokratu Jimmyju Carterju, ki ni imel nikakršnih zunanjepolitičnih izkušenj, kar so Sovjeti želeli izkoristiti. Leta 1979 sta Carter in Brežnjev podpisala drugo pogodbo o omejevanju strateškega jedrskega orožja (SALT II), o kateri so se pogajali več let. A konec istega leta so sovjetski tanki in helikopterji vdrli v Afganistan in v Kabulu nastavili marionetno vlado. Carter se je odzval z ameriškim bojkotom poletnih olimpijskih iger v Moskvi leta 1980, doma pa se je bojeval z visoko stopnjo inflacije in brezposelnosti.

Jimmy Carter in Leonid Brežnjev po podpisi pogodbe SALT II v palači Hofburg na Dunaju 18. junija leta 1979. Foto: AP
Jimmy Carter in Leonid Brežnjev po podpisi pogodbe SALT II v palači Hofburg na Dunaju 18. junija leta 1979. Foto: AP

1987 – podpis pogodbe INF

Carterja je v Beli hiši nasledil Ronald Reagan, ki je Sovjetsko zvezo imenoval "zlobni imperij". A obenem ga je skrbela nevarnost jedrske vojne, zato je Brežnjevu napisal osebno pismo, kar so imeli Reaganovi sodelavci za zelo naivno. Brežnjev je kmalu umrl, zato je dobil Reagan v svojem drugem mandatu novega sogovornika v Moskvi – Mihaila Gorbačova, ki ni le delil njegove zaskrbljenosti glede jedrskega orožja, ampak je bil pripravljen tudi začeti razoroževati Sovjetsko zvezo.

Pogovori v Ženevi med Ronaldom Reaganom in Mihailom Gorbačovom leta 1985 niso obrodili sadov. Foto: AP
Pogovori v Ženevi med Ronaldom Reaganom in Mihailom Gorbačovom leta 1985 niso obrodili sadov. Foto: AP

Prvi vrh med njima je potekal v Ženevi novembra leta 1985. Čeprav nista dosegla nobenega dogovora, je bilo vzdušje pozitivno. Oktobra leta 1986 sta se znova srečala v Reykjaviku na Islandiji, kjer sta razpravljala o dvostranskem dogovoru o jedrski razorožitvi, a tudi tokrat podpisa ni bilo.

V Ženevo sta prišli tudi obe prvi dami, Raisa in Nancy. Foto: AP
V Ženevo sta prišli tudi obe prvi dami, Raisa in Nancy. Foto: AP

Decembra naslednje leto pa sta v Washingtonu le dosegla sporazum in podpisala pogodbo o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (pogodba INF), ki je do leta 1991 pripeljala do uničenja 2692 raket.

1990 – START I, razpad Sovjetske zveze in konec hladne vojne

V Washingtonu je znova prišlo do menjave, saj se je v Belo hišo naselil George Bush, ki se je z Gorbačovom v vlogi voditelja srečal osemkrat, tudi v Washingtonu leta 1990, ko sta podpisala sporazum o kemičnem orožju, in na moskovskem vrhu leta 1991, kjer sta podpisala še pogodbo o zmanjšanju strateške oborožitve (START I). Državi sta se s sporazumom zavezali, da bosta zmanjšali število nameščenih strateških jedrskih bojnih glav na po 6000, od tega po 4900 na medcelinskih raketah, in število dostavnih mehanizmov, to je izstrelišč na zemlji, ladjah, podmornicah in letalih, na po 1600. Zaradi številnih zapletov po razpadu Sovjetske zveze je START I začel veljati šele decembra leta 1994, ko so se Kazahstan, Belorusija in Ukrajina, kjer je imela Sovjetska zveza jedrsko orožje, strinjali, da ga predajo Rusiji, ki je prevzela celotno nasledstvo nekdanje skupne države. Zadnje srečanje med Bushem in Gorbačovom je potekalo v Madridu oktobra leta 1991.

George Bush na srečanju v Helsinkih 9. septembra leta 1990 drži v rokah karikaturo, darilo Mihaila Gorbačova. Karikatura prikazuje voditelja kot boksarja, potem ko sta premagala nasprotnika hladno vojno. Foto: AP
George Bush na srečanju v Helsinkih 9. septembra leta 1990 drži v rokah karikaturo, darilo Mihaila Gorbačova. Karikatura prikazuje voditelja kot boksarja, potem ko sta premagala nasprotnika hladno vojno. Foto: AP

A ti pogosti, prijateljski pogovori so potekali v senci mnogo večjih stvari, ki so se dogajale v svetu. Novembra leta 1989 je padel berlinski zid, kar je bil simboličen trenutek za vse nadaljnje dogodke – združitev Nemčije in razpad Sovjetske zveze. Bush in Gorbačov sta na ruski ladji križarki v Sredozemskem morju nazdravila in s tem simbolično razglasila konec hladne vojne.

1997 – pod vplivom širjenja zveze Nato in vojne na Kosovu

Novoustanovljena država Ruska federacija je naplavila novo voditeljsko ime – Borisa Jelcina, ki se je udeležil dveh rusko-ameriških vrhov. Prvi je potekal aprila leta 1993, ko je bil ameriški predsednik še sveži Bill Clinton. Srečala sta se v Vancouvru v Kanadi. Njuni pogovori so odsevali velike spremembe in razlike od prejšnjih norm in navad na tovrstnih srečanjih.

Bill Clinton in Boris Jelcin med sprehodom po parku Univerze Britanske Kolumbije v Vancouvru 3. aprila leta 1993. Foto: AP
Bill Clinton in Boris Jelcin med sprehodom po parku Univerze Britanske Kolumbije v Vancouvru 3. aprila leta 1993. Foto: AP

Leta 1997 sta glave spet staknila v Helsinkih; odnose med državama je takrat najbolj obremenjevalo širjenje zveze Nato proti vzhodu. Jelcin je jasno povedal, da širjenju Nata na nekdanje sovjetske republike nasprotuje, a privolil je v pogovore o paktu s Severnoatlantskim zavezništvom. Dogovorila sta se tudi o novem zmanjšanju jedrskega arzenala obeh držav.

Leta 1999, ko sta oba končevala svoja mandata, so vzniknili spori med državama zaradi vloge ZDA v vojni na Kosovu in ruskega posredovanja nad uporniki v Čečeniji. Jelcin je ob koncu leta še četrtič odpustil svoj kabinet in imenoval novega predsednika vlade. To je postal takrat malo znani Vladimir Putin.

2001 – vrh v Sloveniji: ko se Bush zazre Putinu v oči

Putin je kot predsednik Rusije nadaljeval tradicijo, da se z novim ameriškim predsednikom sestane že zelo zgodaj – z Georgeem W. Bushem sta se srečala pet mesecev po Bushevi inavguraciji, prizorišče vrha pa je bilo Brdo pri Kranju. Sprehajala sta se po parku in pogovarjala, kakšnega konkretnega dosežka ni bilo, postavljeni pa so bili temelji za dober osebni odnos med voditeljema.

Stisk rok Georgea W. Busha in Vladimirja Putina na Brdu pri Kranju 16. junija 2001. Srečanje je bilo tudi velik uspeh slovenske diplomacije. Foto: AP
Stisk rok Georgea W. Busha in Vladimirja Putina na Brdu pri Kranju 16. junija 2001. Srečanje je bilo tudi velik uspeh slovenske diplomacije. Foto: AP

V zgodovino so se namreč zapisale Busheve besede: "Pogledal sem ga v oči. Ugotovil sem, da je zelo neposreden in zaupanja vreden. Lahko sem dobil občutek, kakšna je njegova duša – gre za človeka, ki je globoko predan svoji državi in najboljšim interesom zanjo." Putin pa je ob omembi ZDA omenil besedo "partner".

Predsedniški par George W. in Laura Bush je 14. novembra leta 2001 na ranču v Teksasu sprejel Vladimirja in Ljudmilo Putin. Foto: AP
Predsedniški par George W. in Laura Bush je 14. novembra leta 2001 na ranču v Teksasu sprejel Vladimirja in Ljudmilo Putin. Foto: AP

Novembra leta 2001, torej dva meseca po terorističnih napadih v New Yorku, je Putin Busha obiskal na njegovem ranču v bližini Crawforda v Teksasu, ustavil se je tudi v tamkajšnji srednji šoli. Njuno novo uradno srečanje je bilo v Bratislavi leta 2005, ko sta razpravljala o demokraciji v Evropi in Rusiji, severnokorejskem jedrskem programu in iranskemu režimu. Bush je ruskega voditelja leta 2007 povabil tudi na družinsko posestvo v Kennebunkportu v Mainu.

2010 – Putina začasno zamenja Medvedjev

Leta 2009 je ameriški predsednik postal Barack Obama, Putin pa se je zaradi omejitve zaporednih predsedniških mandatov začasno premaknil na premierski stolček. Kljub temu ga je Obama še isto leto obiskal na njegovi dači v bližini Moskve, kjer je izrazil optimizem glede odnosov med državama.

Ruski predsednik je postal Dmitrij Medvedjev, ki uradnega vrha z Obamo ni imel do aprila leta 2010, ko sta se srečala v Pragi. Tam sta podpisala pogodbo Novi START o omejitvi jedrskega arzenala in strateških jedrskih raket. Zavezala sta se tudi, da njuni državi ne bosta več gradili novih oboroževalnih sistemov, ne napadalnih, ne obrambnih.

Barack Obama in Dmitrij Medvedjev med podpisom pogodbe Novi START na praškem gradu 8. aprila leta 2010. Foto: AP
Barack Obama in Dmitrij Medvedjev med podpisom pogodbe Novi START na praškem gradu 8. aprila leta 2010. Foto: AP

Obama in Medvedjev sta se na srečanju skupine držav G20 v Seulu leta 2012 zapletla tudi v pogovor, ki je zaradi prižganega mikrofona nehote ušel v javnost. Američan je Rusu dejal, da bo v primeru ponovne izvolitve v Belo hišo "imel večjo prožnost" za dogovor o obrambnih zadevah z Moskvo. Medvedjev pa je odgovoril: "To informacijo bom prenesel Vladimirju." Zaradi teh stavkov sta bila oba v zadregi.

2017 – Obama Putinu: "Nehaj s tem!"

Pisalo se je leto 2014 in Putin je bil znova tudi uradno na čelu Rusije. A odnosi med Washingtonom in Moskvo so bili napeti. Vrha med Obamo in Putina sploh ni bilo, čeprav sta se voditelja pogovarjala iz oči v oči na srečanju skupine držav G8 na Severnem Irskem leta 2013. Razpravljala sta o državljanski vojni v Siriji ter jedrskih programih Irana in Severne Koreje. Dogovorila sta se, da se še isto leto znova srečata, a do vrha ni prišlo. Razlog je bil vsaj delno to, da je Rusija ponudila azil ameriškemu žvižgaču Edwardu Snowdnu. Pozneje se je Obama zavzel za izključitev Rusije iz skupine G8 zaradi nezakonite priključitve ukrajinskega polotoka Krim.

Vladimir Putin in Barack Obamo po srečanju pred zasedanjem Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku 28. septembra leta 2015. Foto: AP
Vladimir Putin in Barack Obamo po srečanju pred zasedanjem Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku 28. septembra leta 2015. Foto: AP

Voditelja sta na hitro izmenjala nekaj besed le junija leta 2014, na slovesnosti ob spominu na zavezniško izkrcanje v Normandiji, imenovano dan D, na kratko sta se srečala tudi na vrhu skupine G20 v St. Peterburgu leta 2013, pred zasedanjem Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku septembra leta 2015 in na vrhu skupine G20 v Pekingu jeseni prihodnje leto. Takrat naj bi Obama Putinu dejal, da ve za rusko vmešavanje v ameriško predvolilno kampanjo, zato naj bi mu neposredno rekel: "Nehaj s tem!" Njuno 90-minutno srečanje je bilo zelo hladno, kar je bilo videti že po fotografijah, ko noben voditelj ni zmogel nasmeška.

Zadnjič, ko sta se Obama in Putin srečala, je bilo ob robu ekonomske konference v Peruju – njun pogovor je trajal natanko štiri minute.

2018 – Trump: "Ne vidim razloga za rusko vpletanje"

V Beli hiši je leta 2017 znova zavel nov veter, tokrat v podobi republikanca Donalda Trumpa, ki ni skrival spoštovanja in naklonjenosti do Putina. Voditelja sta imela med Trumpovim enim predsedniškim mandatom vrsto pogovorov, med drugim na zasedanju skupine G20 v Hamburgu julija leta 2017 in na azijsko-tihomorskem vrhu novembra isto leto, ko je Trump po srečanju dejal, da mu je Putin zagotovil, da se "absolutno ni vpletal v naše volitve".

Njun edini uradni vrh je potekal 16. julija leta 2018 v Helsinkih, ko je bilo še vedno v ospredju pogovorov domnevno rusko vpletanje v ameriške predsedniške volitve. Trump je na novinarski konferenci stopil v bran Moskvi in zatrdil, da Rusija nima nikakršnih razlogov za vpletanje, a je s tem doma sprožil vihar, saj je javno nasprotoval ugotovitvam ameriških obveščevalnih agencij. Zaradi tega je postal tarča kritik obeh polov ameriške politike. Naslednji dan je sicer svojo izjavo nekoliko popravil in zatrdil, da popolnoma zaupa ameriškim obveščevalcem.

Ruski predsednik Vladimir Putin je 16. julija leta 2018 v predsedniški palači v Helsinkih po koncu srečanja podaril nogometno žogo ameriškemu kolegu Donaldu Trumpu. Foto: AP
Ruski predsednik Vladimir Putin je 16. julija leta 2018 v predsedniški palači v Helsinkih po koncu srečanja podaril nogometno žogo ameriškemu kolegu Donaldu Trumpu. Foto: AP

Poleg tega je Trump kot krivca za dolgoletne slabe odnose z Rusijo imenoval pretekle ameriške administracije, ne pa spornih ruskih dejanj. Ob koncu pogovorov je Putin dejal Trumpu, da je "žoga na njegovi strani" in mu izročil nogometno žogo za sina Barrona. V Rusiji se je takrat namreč ravno začelo svetovno nogometno prvenstvo.

Joe Biden kot podpredsednik ZDA po srečanju s takratnim ruskim premierjem Vladimirjem Putinom v Moskvi 10. marca leta 2011. Foto: AP
Joe Biden kot podpredsednik ZDA po srečanju s takratnim ruskim premierjem Vladimirjem Putinom v Moskvi 10. marca leta 2011. Foto: AP

2021 – pred srečanjem nizka pričakovanja

Putin, ki je najvplivnejši človek v Rusiji že vse od leta 2000, se bo v sredo v Ženevi torej uradno sestal že s četrtim ameriškim predsednikom. Joe Biden se je z njim v preteklih vlogah, ko je bil v mandatu Baracka Obame podpredsednik ZDA, sicer že nekajkrat srečal. A zaradi množice odprtih vprašanj kakšnega diplomatskega preboja na pogovorih ni pričakovati. Po srečanju voditelja sploh ne bosta imela skupne novinarske konference.

Viri: NPR, AP, BBC, Daily Maverick, Wikipedia