Nato danes praznuje svojo 60-letnico, poleg tega pa je na vrhu v Strasbourgu in Kehlu v svoje vrste sprejel dve novi državi. V dolgih letih svojega obstoja je Nato doživel veliko in se spopadel s številnimi izzivi in težavami, ki jih je bolj ali manj uspešno rešil, tako da lahko danes o Natu govorimo kot o edini globalni varnostni organizaciji. O tem, kako se je vloga Nata do danes spremenila in kakšni izzivi zavezništvo čakajo v prihodnosti, smo se pogovarjali z obramboslovcem Klemnom Grošljem.

Nato je bil ustanovljen pred 60 leti kot organizacija, ki naj bi skrbela predvsem za varnost pred grožnjo Vzhoda. Kako se je po vašem mnenju organizacija v vseh teh letih spremenila? Kakšen je danes pomen Severnoatlantskega zavezništva?
Nato se je predvsem v času po koncu hladne vojne, se pravi v zadnjih skoraj dveh desetletjih, preoblikoval iz organizacije kolektivne obrambe pred nevarnostjo Vzhoda v organizacijo, ki deluje tudi zunaj ozemlja držav članic in poskuša prispevati k krepitvi globalne varnosti in stabilnosti. Seveda se pri tem spopada z mnogimi izzivi ter težavami in pri tem dela tudi napake, vendar je pot širitve in krepitve sodelovanja z državami, ki niso članice in to tudi ne želijo postati, edina prava. Hkrati je uspel vsaj v določeni meri svojim članicam zagotavljati kolektivno obrambo oziroma zaščito in varnost, skladno s 5. členom washingtonske pogodbe, ter sistem konsenzualnega odločanja, ki ostaja temelj zavezništva. Vendar je treba biti pri tem realist in se zavedati relativne teže posameznih držav članic, kar je splošno pravilo mednarodne skupnosti, zato ni nenavadno, da imajo v zavezništvo določene države večji vpliv kot druge. Mednje gotovo sodijo ZDA, VB, Francija in Nemčija, vendar pa daje članstvo v Natu v sem državam članicam določene možnosti podajanja svojih stališč, ki jih brez članstva ne bi imele.

Drug pomemben vidik preoblikovanja Nata je transformacija vojsk držav članic, ki se preoblikujejo iz sil, osredotočenih na nacionalno obrambo, v sile, ki so sposobne posredovati tudi na območjih zunaj držav Nata. Gre za procese, ki v veliki meri prispevajo k večji racionalizaciji razvoja nacionalnih obrambnih struktur, ki s tem privarčujejo sredstva, ki bi jih bila sicer prisiljena trošiti za zagotavljanje lastne varnosti. V primeru Slovenije bi to pomenilo ohranitev sistema obveznega služenja vojaškega roka in razvoja cele vrste vojaških zvrsti in rodov, ki nam jih zdaj prispeva zavezništvo. V t em pogledu so lep primer vse nevtralne države v evropskem prostoru, začenši z našo sosedo Avstrijo. Da pri tem ne govorimo o dostopu do informacij in znanja, ki bi ga na nacionalni ravni razvijali z veliko večjimi stroški, večjo verjetnostjo napak v tem procesu in predvsem mnogo dlje, kot to počnemo zdaj. Pri tem pa je napačno povezovati modernizacijske potrebe (nakupe orožja in opreme) z Natom ali zahtevami Nata. Tisto, kar Nato prispeva, je strateška razvojna usmeritev oziroma generalna smer razvoja sodobnih konfliktov in prilagoditve, ki naj bi jih države članice izvedle v svojih nacionalnih vojskah. Kako se bo to konkretiziralo in v kolikšni meri v primeru posamezne članice, pa je stvar nacionalnih oblasti.

Nato je poleg tega tudi že zdavnaj presegel okvire meja držav članic in intezivno sodeluje s celo vrsto evropskih in neevropskih držav, predvsem v okviru programa Partnerstvo za mir. Tako države, kot so Švica, Avstrija, Finska, Švedska in še bi lahko našteval, sodelujejo z zvezo Nato v njenih operacijah tako na območju nekdanje Jugoslavije kakor tudi v Afganistanu. Seveda pa celotno preoblikovanje zavezništva sproža vrsto kontraverznih dilem, začenši s tem, kje je skrajna meja širitve, kako definirati odnose z Rusijo, kjer je bilo v preteklosti storjenih kar nekaj napak, kakšna naj bo vloga Nata v prihodnje, ali naj ohranja svoj predvsem vojaški značaj ali naj začne z razvojem tudi t. i. civilnih zmogljivosti za delovanje v svetu. Vendar ne glede na vse ostaja Nato, preoblikovan, kot je zdaj, eden ključnih stebrov varnosti in stabilnosti v Evropi in vse bolj tudi širše.

Včasih je bil največji nasprotnik Nata Varšavski pakt. Lahko tudi danes gledamo na podobno polarizacijo in kaj po vašem mnenju predstavlja največjo grožnjo Natu?
Sam ne bi rekel, da se Nato srečuje z neposredno grožnjo, kot je bil v preteklosti Varšavski pakt. Nato poskuša biti danes predvsem dejavnik, ki prispeva k regionalni in tudi globalni varnosti in stabilnosti na eni strani, na drugi strani pa je še vedno sistem kolektivne obrambe za države članice. Nato dejansko vsaj na evropskem prostoru preprečuje pojav tekmovanja med državami, kakršnemu smo bili priča v preteklosti oziroma pred obema svetovnima vojnama, ki sta izbruhnili prav na evropskih tleh. Mnogi ga zaradi tega razglašajo za relikt hladne vojne, vendar sam menim, da ta njegova funkcija še ni povsem izživeta. Seveda pa je danes ključna naloga spoprijemanje z varnostnimi izzivi (npr. t. i. neuspešne, propadle države), ki bi lahko potencialno ogrožali varnost držav članic in sveta kot celote. Lahko se seveda razhajamo glede uspešnosti tega početja, a vendarle nas primer Afganistana do leta 2001 opozarja na tveganja, ki izhajajo iz teh držav. Pri tem ne smemo pozabiti, da Nato v Afganistanu deluje z mandatom Združenih narodov in zagotavlja varnost vrsti vladnih, nevladnih in mednarodnih organizacij, ki brez Nata tam ne bi delovale. Je pa dejstvo, da se tudi v okviru Nata vse bolj krepi spoznanje, da bo treba delovanje v teh operacijah prilagoditi realnosti gostujočih držav. Z drugimi besedami, vojaška sila je le eden izmed dejavnikov stabilizacije, morda manj pomembnih dejavnikov, v ospredje pa bodo vse bolj prihajali drugi civilni dejavniki, ki pa spet ne morejo delovati brez prisotnosti vojaškega elementa. Primer podsharske Afrike je v tem pogledu več kot poučen.

V katero smer se bo Nato po vašem mnenju še razvijal v prihodnosti? Bo Nato postajal organizacija, vse bolj povezana z organizacijo Združenih narodov, ali bo šel svojo pot?Predvsem bo razvil nov strateški koncept, ki bo večjo pozornost poleg vojaških zmogljivosti posvetil tudi t. i. civilnim stabilizacijskim zmogljivostim, nadaljeval se bo proces transformacije, krepilo se bo sodelovanje z Rusijo, saj sta obe entiteti tako rekoč obsojeni na sodelovanje. Več pozornosti bo posvečeno notranji konsolidaciji zavezništva po zadnjem procesu širitve in nenazadnje, nadaljeval se bo proces širitve, pri čemer bo ta usmerjena na način, da ta ne bi povzročala novih napestosti v Evropi. Odnos z ZN-om se ne bo bistevno spremenil, vsekakor se bo okrepilo sodelovanje z ZN-om in njegovimi strukturami, vendar ne pričakujem, da bo Nato svojo dejavnost povsem podredil ZN-u, za kar realno ni interesa niti na strani Nata niti Združenih narodov. Ohranilo se bo sodelovanje od primera do primera, vendar pa se bo to sodelovanje bolj standardiziralo in postalo manj frustrirajoče za obe strani.

V sredo sta se Natu pridružili Hrvaška in Albanija. Lahko pričakujemo nadaljnjo širitev zavezništva in kje je pravzaprav meja? Kdaj lahko pričakujemo nadaljnjo širitev na Balkan?
Nato se bo vsekakor širil tako na Balkan kot tudi v Vzhodno Evropo, vendar pa se bo ta tempo širitve prilagajal na eni strani razvoju razmer v državah kandidatkah in njihovemu uspehu pri uresničevanju reform. Vsekakor ne bo več širitev zaradi aktualnih geopolitičnih in geostrateških napetosti, kot je bil to primer pri morebitni širitvi na Ukrajino in Gruzijo. Države kandidatke bodo morale predvsem same izraziti kredibilno željo postati članice in pri tem izkazati potrebno pripravljenost na tudi boleče reforme svojih oboroženih sil in celotne družbe, predvsem pa bodo morale izpolnjevati vrsto političnih (demokratičnost, civilno-vojaška razmerja, vladavina prava ...) in povsem vojaško-tehničnih pogojev, kot so jih že države kandidatke pred tem. Meja širitve je po moji oceni širši evropski prostor, vendar je to v veliki meri pogojeno z realnostmi prihodnje svetovne ureditve, ki se bo razvila po koncu zdajšnje krize.

Kako gledate na vnovično priključitev Francije poveljniškim strukturam Nata? Kaj je Francijo pri tem vodilo? Bo imela ta poteza kakšen pomembnejši vpliv na Nato?
Vrnitev oziroma globlja vojaška vključitev Francije v Nato odpira vrsto vprašanj in dilem. Vsekakor krepi vlogo Nata v širšem evropskem prostoru in pomeni krepitev t. i. evropske dimenzije v Natu. Vprašanje pa je, ali to pomeni tudi prenos težišča delovanja v Sredozemlje in naprej v Afriko. Je pa to vrnitev pomembne velesile, kar bo imelo posledice tudi znotraj Nata in v njegovih poveljniških strukturah.

Kakšna je po vašem mnenju vloga Slovenije v zavezništvu?
Slovenija sodi med manjše države članice in kot takšna sodeluje tako v operacijah kakor tudi v vojaških strukturah Nata. Pri tem se ni mogoče znebiti vtisa, da Slovenija še vedno ni znala definirati svojega položaja v zavezništvu oziroma se še ni povsem profilirala kot članica. To se odraža v dokaj razdrobljenem in tudi stihijskem sodelovanju tako v operacijah kakor tudi v skupnih enotah Nata, kot so Natove odzivne sile. Vsekakor bo morala Slovenija jasno definirati, katere cilje bomo zasledovali v zavezništvu, kako jih bomo uresničevali, kje in v katerih delih sveta bomo to počeli in predvsem s čim. Pretekla praksa, ko je bilo v tujini na operacijah deset in več odstotkov vojakov Slovenske vojske, je dolgoročno nevzdržna. K sodelovanju v aktivnostih v okviru Nata moramo pristopiti racionalno, izhajati iz zmogljivosti, ki jih imamo in ki jih realno lahko zagotovimo in razvijemo v prihodnje, ter to svojim zaveznikom v Natu jasno in argumentirano predstaviti. Povsem napačna je politika obljub, katere potem zaradi vrste razlogov, od pomanjkanja kadrov do finančnih ter drugih materialnih sredstev, ne moremo izpolniti. Sam sem zagovornik politike, ki obljubi manj, a te svoje obljube tudi uresniči, in menim da je to pot Slovenije, da postane cenjen in predvsem kredibilen partner v zavezništvu.

Brina Tomovič
brina.tomovic@rtvslo.si