Pelosijeva se je namreč kljub nasprotovanju predsednika Georgea Busha, da se odpravi v Damask, sestala s sirskim predsednikom Baširjem Al Asadom in mu prenesla sporočilo Jeruzalema. Ta naj bi se bil pripravljen usesti za isto mizo z Damaskom, če se slednji odpove podpori terorizma.

Moč za takšne samostojne poteze so demokrati dobili na lanskih kongresnih volitvah, na katerih so dobili večino v obeh domovih. V senatu imajo sicer eneko število senatorjev kot republikanci, a se dva neodvisna senatorja izrekata za demokratsko stran. Tako je senat na predlog demokratov konec marca sprejel predlog vojaškega proračuna, ki ameriški vojski jasno nalaga, da se mora prihodnje leto umakniti iz Iraka.

Bush je, še preden je kongres potrdil zakon, napovedal, da bo uveljavitev zakona preprečil z vetom. S tem najverjetneje izgublja tudi podporo državljanov, saj zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da kar 57 odstotkov Američanov podpira določitev datuma za umik iz Iraka.

Na to je neki analitk razmer v kongresu dejal, da je vrhovni poveljnik ameriških oboroženih sil predsednik Bush, zato se mu ne zdi primerno, da predstavnik zakonodajne oblasti na svojo roko govori s stranjo, ki bi lahko pomagala iraškim upornikom. To je delo za zunanjo ministrico Condoleezzo Rice, dodaja analitk.

Pelosijeva ni osamljen primer
Vendar pa to ni prvi primer, ko se je kongres uprl zunanji politiki predsednika. V 80. letih prejšnjega stoletja je demokratski predstavnik senata Jim Wright s svojim obiskom pri predsedniku Nikaragve Danielu Ortegi razjezil administracijo takratnega predsednika Ronalda Regana. Ta je namreč v Nikaragvi z denarjem podpirala opozicijo.

Vendar pa so analitiki prepričani, da Pelosijeva v Damasku ni nastopila z radikalnimi predlogi, kar pomeni, da razen medijske pozornosti ne bo dosegla praktično ničesar.

Zameglitev bo ostala
Henry Nau, profesor političnih ved na Univerzi Georgea Washigntona, je prepričan, da vprašanje, kdo nadzira zunanjo politiko v ZDA, ne bo nikoli popolnoma razjasnjeno. Pri tem pa navaja dejstvo, da si izvršna in zakonodajna oblast delita to odgovornost.

Tako kot primer navaja, da lahko predsednik s kakšno tujo državo pogodbo podpiše po posvetovanju s senatom, vojno lahko napove le kongres (združuje senat in predstavniški dom), vrhovni poveljnik vojske pa je predsednik, zato bodo po njegovem mnenju demokrati še naprej delali tisto, za kar menijo, da imajo podporo najmanj 60 odstotkov Američanov.

M.R.