Michelin je nov vodič za evropske prestolnice predstavil ta teden v Budimpešti. Foto: Reuters

Kalifornijski turistični urad je zadnji, ki je plačal Michelinu, da je ta za 600.000 dolarjev izdal poseben vodič za Kalifornijo ‒ sploh prvi samostojni vodič za katero od ameriških zveznih držav.

Vodič bo ostal uredniško povsem neodvisen od turističnega urada, kar pomeni, da bo le in zgolj Michelin odločal, katere restavracije pridejo v poštev, bo pa turistični urad pomagal pri promociji, navaja Eater. V novi vodič bo zdaj zajet tudi že obstoječi vodič za San Francisco, ki je trenutno edini mestni vodič po Kaliforniji.

Za odločitvijo, da Kalifornija "kupi" svoj vodič, stoji logika, da bo enotni kalifornijski vodič privabil več turistov ‒ posebej tistih, ki trošijo več in obiskujejo restavracije višjega razreda. Vsaj v teoriji naj bi tovrstni vodič tudi spodbujal popotovanja z avtomobilom od ene destinacije do druge, kar je bil Michelinov prvotni namen, ko je pred 60 leti začel izdajati rdeče vodiče.

Mauro Colagreco je moral čakati dolga leta, da si je njegov Mirazur na Azurni obali letos končno priboril tretjo zvezdico ‒ in to kljub temu, da je restavracija tretja na svetu v izboru 50 Best. Razlog? Francozom je šlo v nos, da je Colagreco Argentinec. Foto: MMC RTVSLO/Kaja Sajovic

Tajci plačali milijone

Čeprav Michelinove zvezdice niso na prodaj, pa, kot vse bolj kaže, je na prodaj pozornost ocenjevalcev, do te mere, kateri destinaciji se odločijo posvetiti dovolj pozornosti, da ta dobi svoj vodič. Praksa je za mnoge sporna, a že uveljavljena, turistične zveze pa kalkulirajo, da se jim investicija izplača.

Najbolj razvpit primer je primer Tajske, kjer je tamkajšnja turistična zveza leta 2017 odštela kar 4,1 milijona dolarjev za petletno pogodbo z Michelinom. Ta je nato decembra 2017 izdal prvi rdeči vodič za Bangkok, v katerem so zvezdice razdelili med 17 restavracij, vključno eno za poulično hrano slovite Jay Fai.

Podobno je korejska turistična organizacija za petletno pogodbo odštela okoli 2 milijona dolarjev. Takrat je Michelinov mednarodni direktor Michael Ellis pel hvalospeve, kako ima Južna Koreja "čudovito eklektično gastronomsko sceno" in kako se je "razvila v kulinarično destinacijo svetovnega ranga". A ko je bil vodič izdan, so bili številni kritični do izbora, Michelin pa obtožili skorumpiranosti.

Kar se tiče plačanega zneska, se v tej luči kaliforinijski dogovor zdi še poceni (zlasti, če vemo, kako drage so tamkajšnje restavracije), a je treba vedeti, da gre pri njih (vsaj za zdaj) za enkratno pogodbo, skratka, za izdajo vodiča, ne pa nujno tudi za nadaljnje financiranje. "Nadaljnja pogajanja z Michelinom bodo odvisna od donosnosti naložbe za kalifornijsko turistično industrijo v prvem letu," so sporočili z urada.

Taka javna financiranja kulinaričnih pobud sicer nikakor niso omejena zgolj na Michelinove vodiče ‒ turistične zveze po vsem svetu redno vlagajo v projekte in promocije, povezane s kulinariko, saj je znano, da so gastronomski obiskovalci najboljši gostje in v blagajne prispevajo največ.

Avstralska turistična zveza je tako plačala 600.000 dolarjev za eno samo podelitev nagrad 50 Best Restaurants leta 2017, medtem ko je Chicago s pokrovitelji zbral kar 2,8 milijona, da je lahko leta 2016 in 2017 gostil podelitev nagrad James Beard, navaja Eater.

Ista publikacija se je sicer v odmevnem članku iz leta 2016 spraševala tudi o resnični "neodvisnosti" Michelina, ko pa so zraven vpleteni taki in drugačni pokrovitelji, ki morda niso neposredno deležni določenih uslug, posredno pa zagotovo.

Hrvati plačali

In pri nas? Ve se, da je Hrvaška nedvomno plačala Michelinu, da je ta naredil izjemo in leta 2017 za državo izdal zgolj spletni vodič, kar je bilo sploh prvič do zdaj. Običajno so bile zvezdice pogojene z izdajo tiskanega vodiča, kar naj bi bil tudi razlog, da Michelina v Slovenijo ni bilo, češ da smo premajhni za cel vodič.

Ko je Michelin priletel v Bangkok, nobeni restavraciji ni podelil treh zvezdic, je pa dal dve Gagganu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Na Hrvaškem sta bila pobudnika prihoda Michelina Hrvaška turistična zveza in ministrstvo za turizem, pri čemer je veliko vlogo odigral tudi direktor istrske turistične organizacije Denis Ivošević, eden najdejavnejših promotorjev hrvaške kulinarike, ki je že leta mamil Michelinove ocenjevalce v Istro.

Michelin je sicer v tisti prvi hrvaški izdaji leta 2017 naredil kar nekaj večjih spodrsljajev, kar pa je, vsaj do neke mere, popravil lani, letos pa naboru hrvaških michelink dodal še dve novi (Noel in Draga di Lovrana), tako, da jih imajo Hrvati zdaj skupaj pet (še Monte, Pelegrini in 360).

Slovenska uganka

Slovenija je druga zgodba in, kot je to pogosto pri nas, je odgovor na vprašanje, kaj se trenutno dogaja z Michelinom ‒ "zapleteno je". Bolj ali manj je jasno, da bi tudi Slovenija morala za prihod Michelinovih ocenjevalcev plačati (lani in predlani se je govorilo o številki okoli 150.000 evrov), v kar pa pristojne oblasti takrat niso bile pripravljene privoliti.

Potem so se stvari spremenile, vpletenim je vse bolj postajalo jasno, da bi Michelin prebujajoči se slovenski gastronomiji oz. njeni promociji koristil, a naj bi bili nato pri Michelinu bolj hladni. Stvari so se znova začele premikati lani in neuradno smo slišali, da ocenjevalci "prihajajo", a kaj več od tega ne.

O Michelinu si lahko mislimo veliko, tudi to, da se v nekaterih državah zvezdice podeljuje skoraj kot bonbončke na miklavževanju, v drugih pa tudi nekateri največji na priznanje čakajo po leta in leta (Mirazur, Noma).

A dejstvo je, da vodič ostaja vsaj neko merilo in da je Slovenija edina prazna lisa na zemljevidu regije ‒ michelinke imajo prav vse naše sosede.