Štruca in Skuta. Foto: Osebni arhiv Gorazda Goriška

A brez skrbi, pot ni namenjena tekmovanju, temveč predvsem uživanju med hojo čez drn in strn vse od Maribora do morja, kjer se SPP konča. "Prvi in zadnji del poti sta priporočljiva malodane za vsakega, srednji del pa je zahtevnejši, in to tudi Slovensko planinsko pot loči od podobnih poti v tujini, ki gredo običajno le skozi doline, mogoče čez kakšne prelaze, vrhom se pa običajno izogibajo," pravi Gorazd Gorišek, eden od treh avtorjev lani oktobra osveženega vodnika Slovenska planinska pot (SPP), ki ga sestavljajo trije deli.

SPP ima skupno 37.300 metrov vzpona in 37.600 metrov spusta, kontrolne točke, na katerih pohodniki pridno nabirajo žige, pa najdemo v 55 planinskih kočah, na 21 vrhovih, v treh muzejih, naravni znamenitosti, spomeniku in petih naseljih. Podatki PZS-ja z začetka avgusta kažejo, da je SPP prehodilo 10.353 ljudi, med njimi 866 tujcev, skupno pa je bilo prodanih že več kot 100.000 dnevnikov Slovenske planinske poti.

Od kod ideja o Slovenski planinski poti?
Idejni oče poti, sam jo je imenoval najprej magistrala, a je ob začetku leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, od leta 1991 pa Slovenska planinska pot, je bil Ivan Šumljak, ki je bil, kot piše na spletni strani Planinske zveze Slovenije, učitelj, vsestranski planinec, pisec, kronist, slikar, fotograf, predavatelj, vodnik, organizator, markacist, društveni odbornik ...

Prvi del vodnika, ki ga je podpisal sogovornik, pohodnike z mariborskega Spodnjega Radvanja popelje čez Pohorje, visokogorske vrhove Kamniško-Savinjskih Alp in obmejni greben Karavank do Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani. Drugi del (ta del je opisala Mojca Stritar Kučuk), vodi čez senčne, strme in skalnate poti Julijskih Alp, kjer pohodnike čakajo najzahtevnejši vzponi na poti: Triglav, Razor, Prisojnik, Jalovec. Tretji del (avtor Andraž Poljanec) pa opisuje zadnji, najpestrejši del slovenskega planinskega popotovanja: prek Cerkljanskega in Idrijskega hribovja, Nanoškega pogorja, Vremščice in Slavnika vse do Debelega Rtiča, kjer se pot sklene.

Gorazd Gorišek je avtor številnih vodnikov, med drugim tudi vodnika Gorniška potepanja z otroki, v katerem naniza vrsto nasvetov in namigov, kako pohodništvo približati že najmlajšim. Foto: Osebni arhiv Gorazda Goriška

Na vprašanje, kako so se lotili pisanja novih vodnikov, Gorišek odgovarja, "da so se stvari na poti od prejšnje izdaje vodnika ponekod že precej spremenile , določen del poti poteka drugje. Kar velika sprememba je bila v Kamniško-Savinjskih Alpah. Pot zdaj ne poteka s Kamniškega sedla čez Tursko goro na Skuto, temveč gre navzdol na Okrešelj in potem navzgor na Savinjsko sedlo in Kranjsko kočo na Ledinah in od tam na Koroško Rinko in šele potem na Skuto. Na ta način obiščeš še dve koči in en vrh. To je ena taka sprememba." Deli poti so speljani drugje kot predtem tudi še na nekaterih drugih odsekih.

Kot drugi razlog, da so se lotili vodnika, navaja razdelitev na etape, s čimer je za uporabnika prijaznejši. "Etape so razdeljene po dnevih, napisano je, koliko je vsaka etapa dolga, pri krajših smo tudi napisali, da se lahko določene etape združijo. Poti smo razdelili na etape in sicer tako, da se vsaka konča v planinski koči, kjer lahko pohodniki, ki opravljajo pot, tudi prenočijo." Knjigi so dodali tudi pregledni zemljevid poti, vsaka etapa pa ima tudi višinski profil, da se vidi, koliko je vzpona in spusta. "Smo pa tudi na novo premerili pot, da je zelo natančno napisano, koliko je dolga in kakšna je višinska razlika."

Pod Razorjem lahko občudujemo "Indijanca". Foto: Osebni arhiv Gorazda Goriška

Na vsaki knjigi je na zadnji strani napisano, koliko je posamezna tretjina dolga. "Moj del je dolg 247,3 kilometra, ima 17.800 metrov vzpona in 17.400 metrov spusta, razdeljen pa je na 17 etap in 37 kontrolnih točk, kjer dobijo žige na vrhovih in kočah. Potreben čas za hojo je ocenjen za povprečnega pohodnika, kot veste, so nekateri tudi rekorde postavili, ki merijo občutno manj," pojasni statistiko prvega dela poti.

Kot poudarja, je bilo glavno vodilo narediti pregleden in uporaben vodnik. "Da ne bomo dolgovezili z besedilom in se izgubljali v podrobnostih. Markirane poti opisovati od kamna do kamna nima smisla. Treba je povedati, kje so razcepi, da se jasno pove, kam in kako se gre. Zato smo v knjigi navedli tudi še marsikateri podatek, ki ni strogo vezan na samo pot, ampak je povezan z okolico. Vodnik smo skušali obogatiti z dodatnimi vsebinami in predstaviti druge možnosti, kako lahko pridemo na kakšen hrib, ki je del poti, pa tudi naravne znamenitosti. Pa recimo tudi, kje lahko sestopimo, če poti ne bomo opravili v enem kosu," opisuje glavne izzive pisanja in ob tem poudarja, da je zbiranje žigov (po poti se pridno polni dnevnik Slovenske planinske poti, polna knjižica pa prinese značko PZS-ja) le ena od motivacij, ki pohodnike ženejo na pot.

Na vprašanje, kako naj se človek loti takšne poti, če nima še toliko izkušenj s pohodništvom, odgovori, da je zelo pomembna postopnost in v isti sapi doda, da je Slovenska planinska pot za to idealna. "Začnemo namreč po lahkem svetu. Pohorje, pa tudi Uršlja gora in naprej Raduha so lahke poti. Neizkušen pohodnik naj torej to pot začne na začetku. Pohorje je prijazno, ni strmin, prepadov in je odličen začetek. Kako načrtovati pot? Odvisno od časa. Če imamo vikend oz. tri dni, če vzamemo še petek, se da ob povprečni kondiciji prehoditi Pohorje in sestopiti pri Slovenj Gradcu. Tam se recimo lahko potem z javnim prevozom vrnejo v Maribor. Mi smo sicer naredili etape tako, da so tri čez Pohorje in zadnji dan prenočimo že pod Plešivcem, torej pod Uršljo goro, kamor gremo iz Slovenj Gradca. Skratka, začetek čez Pohorje bo že pokazal, ali smo za večdnevne pohode. Za zahtevnejše poti pa je treba imeti več izkušenj, vključujejo tudi že kar nekaj plezanja, za kar potrebujemo ustrezno opremo, in to ni za vsakogar."

Na poti z Rombona, v ozadju Bavški Grintavec. Foto: Osebni arhiv Gorazda Goriška

Ob tem navede, da marsikdo pravi, da je v zadnjem času najtežji del poti na Razorju. Tam je bil podor pred leti. Relativno lahko pot so zaprli in namesto tega je zdaj tam čez steno navpična ferata navzgor. Za otroke, predvsem mlajše, je skoraj nemogoče, ker so premajhni, opozarja.

Slovensko planinsko pot je v slabih 70 letih prehodilo že več deset tisoč pohodnikov. "V resnici jih je gotovo še precej več. Marsikdo hodi po poti, pa ne zbira žigov. Pa tudi to je res, da je Slovenska planinska pot vezna, a na te vrhove dejansko vodijo različne poti in številni gredo recimo po kakšni drugi nanje. Marsikdaj tudi hodiš po Slovenski planinski poti, pa se sploh ne zavedaš, da hodiš po njej, ker je del splošnih markiranih poti," opisuje različne načine premagovanja poti.

Kot poudarja, je v Sloveniji veliko različnih veznih poti, tako da je izbira res velika. "Slovenska planinska pot je najbolj znana in priljubljena, k čemur je gotovo pripomoglo medijska prepoznavnost poti, recimo tudi z rekordi. V hribe so začeli hoditi tudi številni, ki prej niso. Že otroke in mladino je treba odvrniti od računalnikov in jih zvabiti ven v naravo, ta je najboljša učiteljica," še poudari.

V gore že od mladih let. (utrinek s Prehodavcev) Foto: Osebni arhiv Gorazda Goriška

Ker Slovenska planinska pot ne zajema celotne Slovenije, so jo pred leti dopolnili s t. i. Razširjeno slovensko planinsko potjo, ki zajema 40 dodatnih točk. Gorišek je pred leti napisal tudi vodnik zanjo. "Nastala je zato, ker se vseh točk ni dalo vključiti v SPP, tam je precej vrhov, težjih in lažjih, recimo tudi v Posavskem hribovju, ki sploh ni vključeno v SPP. Osnovna ideja pobudnika Ivana Šumljaka je bila sicer, da bi naredili cel krog po Sloveniji: iz Maribora do morja, potem pa čez Snežnik, Notranjsko in Bele krajine do Gorjancev, Posavskega in Zasavskega hribovja ... A območje ob Kolpi je bilo takrat precej zaprto območje zaradi vojske, zato se to ni izšlo."

Vrtača, Košuta in Begunjščica s Stola. Foto: Osebni arhiv Gorazda Goriška

V začetku avgusta je omenjeni vodnik na voljo tudi v angleščini, za prevod je poskrbel Gorazd Pipenbaher. To je odlična popotnica temu, da je v naših gorah čedalje več tujih pohodnikov. Na vprašanje, ali se obeta tudi elektronska različica tridelnega vodnika, Gorišek odgovarja, da so že bile pobude za to, hkrati pa poudarja, da so elektronske naprave res uporabne, a kljub temu je treba imeti znanje tudi na papirju in predvsem imeti odprte oči. "Da se torej naše gorniško znanje ne konča v trenutku, ko zmanjka baterije. Sem že videl v hribih kakšnega mlajšega fanta ali dekle, ki je tako vestno gledal oz. gledala v telefon, da ni več gledal pod noge. GPS je pokazal, da mora v levo, tam je bila pa stena. Zdrava pamet je le zdrava pamet."