Na program se je prijavilo 1200 kandidatov, izmed katerih so jih po več krogih avdicij izbrali 32, podelili pa so dve polni študijski štipendiji – eno izmed njih je prejela tudi ona.

23-letnica se je do zdaj sicer izobraževala na Nizozemskem, slovenskemu občinstvu pa se je lani predstavila v slovenski oddaji za iskanje talentov, zdaj pa začenja študij na londonski akademiji, kjer se je izobraževal tudi Elton John.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.


Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Kaj vam pomeni glasba in kaj petje?
Glasba in petje sta zame sprostitev, zabava in svet, kjer je vse mogoče in so sanje dovoljene.

Ste že od nekdaj vedeli, da si želite delovati v tej smeri, ali je odločitev prišla pozneje?
Že od majhnih nog sem rada plesala, nastopala in pripravljala manjše skeče. Obiskovala sem šolo hiphopa, v nižjih razredih osnovne šole pa tudi dramski krožek. Petje sem odkrila šele na koncu osmega razreda, ko sem čisto po nakljucju na eni izmed božičnih proslav odpela Hey Jude zasedbe The Beatles. Učiteljica za glasbo mi je predlagala, da bi mogoče morala na kakšen pevski festival in tako se je vse začelo. Odločitev, da se zares posvetim glasbi, je prišla pozneje. Po srednji šoli, ko sem se vpisala na pravno fakulteto, sem opustila vse svoje hobije (med drugim tudi zasebne ure petja, ki sem se jih udeleževala tri leta). Postajala sem vse bolj nezadovoljna, in ko ni šlo več tako naprej, se je bilo treba odločiti za nov korak. Odpravila sem se na sprejemne izpite za džezpetje na Konservatorij za glasbo v Amsterdamu ter v Milano na Šolo za muzikal. Uspešno sem opravila oboje, ker pa je bil takratni izlet v Amsterdam moje prvo samostojno potovanje, je celotna izkušnja name pustila poseben vtis in tako sem se odločila za študij glasbe v Amsterdamu.

Zakaj ste se odločili za študij petja na Nizozemskem in potem še v Angliji?
Skozi študij džezpetja sem odkrila svet muzikala. Svet humorističnih skladb, združevanja petja s plesom in igro, svet pripovedovanja zgodbe ... Ko sem bila v Sloveniji zavrnjena na avdiciji za Briljantino, sem zares ugotovila, kako močno si sveta muzikala želim, in se odpravila na obisk Kraljeve akademije za glasbo v Londonu ter Univerze v New Yorku. Magistrski program za muzikal ter celotna šola, mentorji, ljudje in sam utrip mesta so me v Londonu čisto očarali. Tam sem se odločila, da svojo srečo preizkusim zares in se prijavim na sprejemne izpite.

Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Kakšen je postopek vpisa na kraljevo akademijo za glasbo v Londonu?
Poleg predhodnega birokratskega dela: zbiranja pisem priporočil profesorjev, pisanja motivacijskih pisem, določanja avdicijskega materiala in tako naprej, vpis oziroma avdicija za magistrski program muzikala na Kraljevi akademiji za glasbo poteka v 2 krogih.

Letos je 1. krog potekal decembra. Predstaviti smo morali tri stilsko raznolike skladbe in pa monolog iz sodobnega dramskega dela. Vsak kandidat je imel pred žirijo 20 minut časa.
Sama sem za pevski del izbrala skladbe Don’t Rain On My Parade skladatelja Jula Styna, Changing My Major Janine Tesori in The Man I Love Georgea Gershwina, za igralskega pa Sofijin monolog dela Honour, avtorice Joanne Murray-Smith. Žirija je želela slišati vse tri skladbe in celoten monolog, nato pa je sledil še krajši pogovor z njimi, kjer so me vprašali, zakaj si želim študirati prav na tej akademiji, zakaj bi izbrala prav ta študijski program, zakaj ne nadaljujem študija na Nizozemskem ...

2. krog avdicije je potekal aprila in je bil videti podobno. Tokrat je imel vsak izmed 150 finalistov za pevski in igralski del pred žirijo le 15 minut časa, na koncu avdicijskega dne pa je sledil še plesni del. Vse je potekalo tako hitro, da sploh nisem vedela, kdaj je šlo mimo. Dva tedna za zadnjim avdicijskim krogom so po e-pošti sledili rezultati in seveda veliko veselje.

Kaj bi rekli, da je glavna stvar, ki ste se je o glasbi in glasbeni industriji naučili s študijem v tujini?
S študijem v tujini sem se o glasbeni indrustriji naučila to, da se je za želeno stvar treba močno boriti in poskušati znova in znova. Vsaka zavrnitev je namreč le nova priložnost, da najdeš svojo pot, svoje poslanstvo, lastno izpopolnjenost. Naučila sem se dela, fleksibilnosti, sprejemanja vsake ponujene priložnosti ter "napake" spreminjati v izkušnje in lastne adute.

Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Se vam zdi, da boste s tovrstno akademsko izobrazbo lahko zgradili kariero v Sloveniji ali po študiju merite zgolj na tujino?
Odgovor na to vprašanje pozna le čas. Gotovo lahko program, ki ga začenjam prihodnji teden, le pripomore k moji karieri (tako v Sloveniji kot v svetu). V tujini bi se rada še nekoliko zadržala, saj se mi zdi, da sem jo šele dobro osvojila in jo zares začela živeti. Čeprav Slovenijo zelo pogrešam in se z domotožjem bojujem kar vsak mesec, je zdaj čas za nabiranje znanja, stikov in izkušenj. Po obdobju Londona si želim obiskati tudi svetovno velemesto muzikala New York in se v življenju preizkusiti tudi tam. Šele po vsem tem nekega dne sledi vrnitev domov.

Ste mnenja, da je glasbena kariera, kot si je želite vi, v Sloveniji sploh mogoča?
Gotovo kariera, ki se lahko razvije v tako velikem in kulturno razvitem mestu, kot je London, v taki meri ni mogoča v Sloveniji. Tega pa ne doživljam kot oviro. Menim, da ima naša država mnoge druge prednosti, ki jih ni zanemariti. Od kakovosti življenja, narave, dobre lege in vedno boljše povezave s tujim svetom, do razvijanja kulture (muzikalov), kar so dejavniki, iz katerih je uspešno kariero mogoče graditi tudi pri nas.

Si sicer želite kariere v džezpetju, muzikalu ali morda komercialni glasbi?
Želim si ustvarjanja v muzikalu. V plesu, petju in igri skupaj. Vse troje je tako tesno povezano, se dopolnjuje in mi prinaša veliko zadovoljstvo. Nas pa kljub temu čas vedno znova preseneča in prinaša nove interese, nadgradnje starih, zato ne izključujem nobene od možnosti udejstvovanja v drugih zvrsteh glasbe.

Kdo so vaši glasbeni vzorniki?
Imam dve vzornici, in sicer Lizo Minnelli in Barbro Streisand. Obe sta neverjetni ustvarjalki, igralki in pevki ter zelo navdihujoči osebi. Lizina energija in prezenca sta kot živo srebro, kar prelivata se po odru, pri Barbri pa me najbolj fascinira njen strah pred nastopanjem ter kljub temu njeni popolni in okrog zgodbe zgrajeni koncerti.

Kaj si štejete za največji karierni dosežek do zdaj?
Gotovo sem zelo hvaležna in vesela zaradi opravljenih sprejemnih izpitov na magistrski program muzikala na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu in pa za prejetje celotne šolnine programa. Te sanje sem po tiho gojila že dolgo in zdaj so tu. Čeprav pa je uspeh zelo pomemben, za svoj največji dosežek doživljam to, da sem se v zadnjih štirih letih bivanja v Amsterdamu naučila samostojnega življenja in zanašanja le sama nase. Tega namreč ne ponuja noben študijski program.