Solange je za Cranes In The Sky z albuma A Seat at the Table leta 2017 dobila grammyja za najboljši posnetek R & B-ja . Foto: AP
Solange je za Cranes In The Sky z albuma A Seat at the Table leta 2017 dobila grammyja za najboljši posnetek R & B-ja . Foto: AP

When I Get Home je naslednik njenega izjemno odmevnega izdelka iz leta 2016, kritiško opevanega albuma A Seat at the Table, ki se je uvrstil na tako rekoč vse ugledne sezname najboljših plošč tistega leta, z njim pa se je Solange pri 30 dokončno iztrgala iz sence starejše in slavnejše sestre. A to ne pomeni, da se je njun odnos skrhal: prav Beyonce je tista, ki te dni na družbenih omrežjih neutrudno promovira sestrino svežo izdajo, na kateri ne manjka zvenečih gostujočih imen: tu so Gucci Mane, Pharrell, Tyler, the Creator, Panda Bear, Dev Hynes in drugi.

Tudi tokrat je, kot smo pri Solange že vajeni, zvočni del projekta pospremila vizualna poslastica, in sicer v obliki kratkega filma, ki ga je objavila na svoji strani v okviru afroameriške družbene platforme, Black Planeta. Režirala ga je kar sama, tudi tokrat v sodelovanju s svojim soprogom Alanom Fergusonom, možem v ozadju videov s prepoznavno estetiko, ki so pospremili njen prejšnji album.

Sorodna novica Video: Solange, nova "temnopolta kraljica" ameriških lestvic

A prve kritike When I Get Home niso tako obetavne kot pri predhodniku, Solangein četrti studijski izdelek naj bi bil v poskusu preseganja žanrov in nizanja različnih zamisli že malce preveč razpršen in zato na trenutke izgublja naboj, so, denimo, zapisali pri Guardianu, poudarili pa tudi njegovo poglavitno kakovost: "Vsa besedila in melodije so delo Solange Knowles." Velika redkost v glasbeni krajini, kjer so seznami avtorjev pogosto daljši od besedil pesmi. Prav zato tudi številni gostujoči izvajalci ne zasenčijo avtorskega pečata Knowlesove, ki ostaja zvesta svojemu glasbenemu konceptu. Morda bi bilo celo bolje, če bi si projekt zamislila kot en sam na posamezne delce razbit komad kot zbirko pesmi, album deluje predvsem v ambientalnem smislu, še razmišlja Guardianov recenzent Alexis Petridis.

Tudi tokrat Solange ne posega na območje, kjer kraljuje Beyonce, starejši sestri prepušča primat nad lestvicami in stadioni, a ostaja zvesta svoji umetniški viziji ‒ med vplive prišteva tako dekliške skupine Motowna kot francoskega pesnika Verlaina, pa svoje starše, sicer že nekaj časa ločena mamo Tino in očeta Mathewa, ki jima je namenila tudi gostujoči govorni vlogi na prejšnjem albumu.