Spitzer je bil v vesolje izstreljen 25. avgusta 2003. Odtlej Zemlji sledi na krožnici okoli Sonca, v nasprotju s slavnim Hubblom, ki kroži okoli Zemlje. Vesolje opazuje v infrardeči svetlobi. Sprva bi moral delovati le dve leti in pol z možnostjo petletnega podaljšanja, a ko je nujnega hladilnega sredstva zmanjkalo, so na Nasi našli način, kako iz teleskopa še kaj iztisniti. In iztisnili so marsikaj. Spitzer je v tem času odkril nov Saturnov obroč, opazoval nekaj najstarejših galaksij sploh, vizualno prodrl skozi oblake prahu in se

dokopal do "novorojenih" zvezd ter črnih lukenj, piše v sporočilu za javnost. In nič manj pomembno: pripomogel je k odkritju številnih planetov zunaj Osončja,

med drugim sedmero kot Zemlja velikih kamnitežev v bližnjem sistemu TRAPPIST-1, ki naj bi imelo 250-krat več vode kot Zemlja."Spitzerjeva odkritja sežejo vse od našega planetarnega dvorišča, planetov pri drugih zvezdah, vse do obronkov vesolja," je povedal Paul Hertz, vodja Nasinega oddelka za astrofiziko.

Spitzer je infrardečo svetlobo (najpogosteje toploto, ki jo izsevajo topla telesa) nekoč zaznaval s številnimi instrumenti. Zdaj je v neohlajenem stanju to zmožen le še eden, IRAC, in še to z dvema od štirih kamer. Da je kljub temu še uporaben, kaže zadnje odkritje. S Spitzerjem jim je še maja letos uspelo ujeti "odmev prvih zvezd sploh", ki naj bi obstajale le 250 milijonov let po velikem poku.

Danes je Spitzer v težavah. Ves čas se namreč oddaljuje od Zemlje, kar ga je pripeljalo do neugodnega položaja glede na Zemljo in Sonce. Ko danes obrne anteno proti Zemlji, da domov pošlje zbrane podatke, njegovi paneli sončnih celic niso obrnjeni proti zvezdi. Zanesti se mora na baterije. "Nismo si mislili, da bom

o Spitzer na tej oddaljenosti še upravljali. Postavljeni smo pred nekaj resnih izzivov in naša inženirska ekipa je morala pokazati visoko stopnjo iznajdljivosti, da napravo še ohranjamo pri življenju. Teleskop je leta 2016 vstopil že v tretje obdobje operacij, Spitzer Beyond, konec pa še ni na vidiku. Na tej točki si lahko ogledamo izpostavljenih 15 dosežkov, ki jih je izbrala Nasa.

Plaz novih odkritij, a brez najbolj želenega
V preteklem desetletju so astronomi in astrofiziki odkrili na tisoče eksoplanetov, med njimi veliko kamnitih in v t. i. območju Zlatolaske, torej tam, kjer je ravno dovolj toplo za vodo v tekočem stanju. A o teh zunajosončnih kepah je znanega premalo za dokončno sodbo. Ne vemo, kako je zares tam. Znanstveniki prek nekaj omejenih kazalnikov, ki jim jih uspe pridobiti iz teleskopov, ustvarjajo modele, torej kaj je tam mogoče glede na dane podatke. In do zdaj za čisto nobenega ne moremo z gotovostjo reči, da ima za življenje

gostoljubne razmere. Samo za Zemljo.

In ker vemo le za en planet z življenjem, prek njega postavimo vatle za druge svetove. Prek preučevanja našega podnebja znanstveniki iščejo mehanizme, kako lahko planeti vzdržujejo stabilno podnebje vsaj toliko časa, da lahko življenje podstavi nogo med vrata in se zrine naprej. Zemlja se greje tudi tako, da ognjeniki izbruhajo večje količine ogljikovega dioksida, in ko se ta plin veže v skorjo in stopi v oceanih, se spet ohlaja. Težava pa je, da ta model ni neposredno uporaben, če so ognjeniki nekaj deset kilometrov pod vodo.

Na čikaški univerzi so izvedli več kot tisoč simulacij nastanka in razvoja zunajosončnih planetov. Ugotovili so, da pod določenimi pogoji tudi z vodo prekriti obetajo. Kot najpomembnejšega so izpostavili prisotnost dovoljšnih količin ogljika, elementa, na katerem temelji zemeljsko življenje. Drugi pogoj: kroženje ogljika med oceani in atmosfero.

"Ne smemo se slepo zanašati na domnevo, da za življenje potrebuješ Zemljinega dvojčka, torej planet z nekaj kopnega in plitvimi morji. Raziskava kaže v tej smeri," je izjavil prvi avtor, geofizik Edwin Kite.

"Presenetil nas je izid, da jih vsaj desetina ostane stabilnih najmanj milijardo let," je dodal.

Predpostavka simulacij je bila Soncu podobna zvezda (rumena pritlikavka). A po Kitovih besedah obeta tudi za planetarne sisteme okoli rdečih pritlikavk, ki so pogostejši. To pa zato, ker so predpostavili le stabilno osvetlitev. Za to pa lahko poskrbi tudi rdeča pritlikavka. Dolgoročno celo stabilnejše, saj imajo tovrstne zvezde življenjsko dobo več desetin, če ne celo stotin milijard let. Imajo pa en potencialno velik minus. Njihovi izbruhi so intenzivni in takšno sevanje bi lahko bilo za življenje smrtonosno, če planet nima dovolj močnega magnetnega polja in ozračja.

Ena ogromna kaplja

e en primer vodnatega planeta je Kepler-22b, odkrit leta 2011. Ta kroži okoli Soncu podobne zvezde v območju Zlatolaske. Je zelo nenavadno telo, ki mu ni najti para v domačem Osončju. Skoraj povsem naj bi bil sestavljen iz vode, iz vseplanetnega oceana, ki ima na sredini manjše kamnito jedro. Temperatura vode na vrhnjem delu je ocenjena na 15 stopinj Celzija. Možnost razvoja življenja ni izključena

Pred dvajsetimi leti so astronomi odkrili in potrdli obstoj prvega eksoplaneta, torej planeta zunaj Osončja. Po dveh desetletjih smo na planetarni prelomnici - samo lani so odkrili in potrdili več eksoplanetov kot v vseh letih poprej skupaj. Krivulja potrjenih primerkov se strmo vzpenja, medtem ko na potrditev čaka še veliko večja množica.

Zdaj jih je zagotovo znanih že več kot 2.000. Iskanje je težko, saj so temni, zelo oddaljeni. Astronomi za njimi vohljajo, izkoriščajoč učinek vešče - ko mrčes leti mimo močne ulične svetilke, ne vidimo njega samega, temveč hipno zatemnitev. Če je ta periodična, astronomi ugotovijo, da okoli zvezde nekaj kroži, nato pa z interferometrijo poskušajo prigrabiti kar se še da podatkov.

S pomočjo velikega hadronskega trkalnika so leta 2012 potrdili obstoj samega Higgsovega bozona, ki je veljal za zadnji manjkajoči delec v standardnem modelu osnovnih delcev. Zdaj je trkalnik pomagal še pri dokazovanju dela standardnega modela, ki predvideva, da Higgsov bozon v kakih 60 odstotkih primerov razpade v pare kvarkov b.

Predstavniki projekta Atlas so v sporočilu za javnost izrazili olajšanje, da so naposled dočakali takšen, sicer pričakovan razpad Higgsovega bozona. Ob pripravah velikega hadronskega trkalnika jih je skrbelo, ali jim bo to sploh kdaj uspelo, poročanje AFP-ja povzema Slovenska tiskovna agencija.

Že sam bozon je namreč izredno težko "ulovljiv", poleg tega pa ni edini delec, ki razpade na kvarke b, zato je izjemno težko potrditi, da je pri nastanku teh kvarkov dejansko šlo ravno za razpad bozona.

Glede na to izračunajo velikost telesa, oddaljenost od zvezde, sestavo in številne druge lastnosti. Ker ima skoraj vsaka zvezda naše galaksije svoj planet (ali več), je tam zunaj na stotine milijard teles, ki čakajo na raziskovanje. Na MMC-ju smo denimo poročali o HD 219134b, ki je nam najbližji kamniti eksoplanet. Zemlji pa naj bi bila najbolj podobna Kepler-452b ter malo manj Kepler-186f.

Ob obletnici je Nasa zbrala 60 vodilnih strokovnjakov za eksoplanete. Ti so iz množice 2.000 potrjenih zbrali 20 najvznemirljivejših ali najljubših. Na Nasi so primerke tudi vizualizirali, pri čemer podobe odražajo meritve in sklepanja na podlagi teh meritev. Več v spodnji galeriji.

Vodja ruske vesoljske agencije Roscosmos Dmitrij Rogozin je zatrdil, da je bila luknja na Sojuzu narejena z vrtalnikom in zelo verjetno namerno, ni pa jasno, ali je bilo to storjeno še na Zemlji ali v vesolju, poroča Slovenska tiskovna agencija.

Kozmonavti so sicer puščanje uspešno zaustavili, tako da so luknjo zatesnili s trakom. Sojuz je utrpel le manjšo izgubo pritiska, težava pa ni ogrozila življenj kozmonavtov.

Rogozin je opozoril, da so ob luknji našli več poskusov vrtanja in da je to očitno počel nekdo "s tresočo roko".

"Kaj je to – napaka v proizvodnji ali namerno dejanje nekoga? Preverjamo, ali je to nekdo naredil na Zemlji. Ampak obstaja tudi možnost, ki je ne moremo izključiti – načrtno vmešavanje v vesolju," je dejal Rogozin.

Sorodna novica Medvrstni spolni odnosi: Odkrili prvega hibrida med neandertalko in denisovanom

Ljudje obstajamo relativno malo časa, približno 0,005 odstotka zgodovine življenja na Zemlji. Večino tega obdobja nismo bili v človečnosti sami, temveč so vzporedno živele sestrske vrste ter podvrste. Zdaj jih ni več med živimi, kljub temu pa ostajajo z nami, v naših genih. Iz tega sledi logičen sklep, da so se morali naši raznoliki predniki ubadati z medvrstnim parjenjem, in to množično.

Posrednih dokazov za to je precej, zdaj pa so znanstveniki za sklep dobili še en, neposreden dokaz. Ostanke mešanca med neandertalcem in denisovanom, piše v sporočilu za javnost nemškega instituta Max Planck. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Nature. To je prvič v zgodovini, da so našli neposrednega potomca dveh različnih človeških vrst, povrhu nam najbližjih (izumrlih) sorodnikov sploh.

Zlata jama
Zgodba se je začela leta 2008, ko so ruski arheologi izvedli izkopavanja v jami Denisova sredi Sibirije. Naleteli so na tisoče ostankov ljudi in živali v različnih plasteh, kar je nakazovalo prisotnost skozi desettisočletja. Nekaj kosti se je skozi genetsko analizo izkazalo za posebej zanimive, saj niso pripadale nobeni do takrat znani človeški (pod)vrsti, zato so razglasili, da so pripadale – denisovanom. Pozneje se je izkazalo, da je bila jama resnično obljuden kraj, saj so v njej po različnih časovnih obdobjih in mestoma vzporedno bivali omenjeni denisovani, neandertalci, ena neznana vrsta (domnevno pokončni človek), pa še sodobni ljudje; in da je bila najbrž prizorišče incesta ter parjenja vsepovprek vrstnih meja.

Primer: Denisova 11
Napredek analize DNK je odgrnil še eno tančico. Mednarodna raziskovalna skupina pod vodstvom paleogenetičarke Viviane Slon in kolega Svanteja Pääboja je sekvencirala genom iz ostanka Denisova 11. To je 2-centimetrski košček kosti, ki je bil relativno dobro ohranjen s proteinskimi strukturami in dednino vred. Za ohranitev je najbrž poskrbel sibirski hlad.

Proteinska analiza je pred dvema letoma potrdila, da gre za ostanek človečnjaka. Debelina kosti je priskrbela oceno starosti: vsaj 13 let. Nesrečni osebek torej ni živel dolgo ali pa je bil v razvoju nekoliko podhranjen. Obstajal je od 50.000 do največ 90.000 let nazaj, pa je povedala ogljična metoda datiranja.

Kaj je povedala dednina
Genska analiza je trajala dlje, izvedli so jo na oddelku inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu v Nemčiji. Od kosti so oddrobili manjše vzorce, jih spremenili v prah in iz njih razbrali ostanke DNK, piše v sveži objavi v znanstveni publikaciji Nature. Spolni kromosomi so povedali, da je bil osebek ženska.