Kot so povedali udeleženci okrogle mize, ki je v okviru oddaje Frekvenca X v četrtek zvečer potekala na Institutu Jožefa Stefana, je zgodovina znanosti polna zmot. Na področju astronomije so se, denimo, motili o tem, da je Sonce središče vesolja, ali pa da je vesolje večno. A kot je poudaril Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, to pravzaprav niso zmote, gre za evolucijo, saj tega takrat enostavno ni bilo mogoče vedeti.

Zmote so po mnenju Sare Drvarič Talijan s Kemijskega inštituta celo osnova znanstvene metode. Na osnovi eksperimentov znanstvenik postavi hipotezo, ki jo lahko z novimi eksperimenti potrdi ali ovrže. "Napaka je v bistvu del celotnega procesa," je dejala.

Alojz Ihan z ljubljanske medicinske fakultete je v uvodu poudaril razliko med znanostjo in raziskovanjem. Medtem ko prva zanj predstavlja učbenik, je druga kot nogometna evroliga, le da namesto golov v raziskovanju stremijo k projektom in člankom v revijah s čim višjim faktorjem vpliva. Medicina pa poleg znanosti potrebuje tudi kupe protokolov, da je lahko znanje iz učbenika varno za uporabo na ljudeh, saj se zmote v medicini štejejo tudi z žrtvami.

Konsenz na področju medicine se zato vzpostavlja počasi, kar je bil po mnenju Ihana eden večjih izzivov v pandemiji. Tako so imeli v pandemiji v zdravstvu na eni strani ogromno število pacientov s še neznano boleznijo, na drugi pa stotine člankov z zelo različnimi sklepi in predlogi. Konsenza, za vzpostavitev katerega je v medicini potrebnih več let, pa ni bilo.

Tudi polarizacija v času pandemije je bila po njegovem mnenju "mučna", saj "ni naraven položaj znanosti, da je tako močno v središču družbe, zlasti pa ne tako različnih interesov v družbi," je dejal. Konflikt v pandemiji je bil sicer neizogiben, je menil filozof Tadej Troha iz ZRC SAZU, a bi se po njegovem mnenju lahko odvil na višji ravni, če bi le bili ljudje bolje poučeni in splošno izobraženi. Gre za problem izobraževalnega sistema, je poudaril, ki mlade še vedno uči o kislem dežju in ozonski luknji kot dveh glavnih okoljskih problemih.

Znanost "še vedno najboljše, kar imamo"

Kljub počasnosti znanstvene metode je znanost tudi v času hitrega pretoka informacij in umetne inteligence "še vedno najboljše, kar imamo", je poudarila Drvarič Talijan. Znanost je po mnenju Nine Gunde Cimerman z Biotehniške fakultete UL pandemijo preživela, "ker ima še vedno najboljši filtrirni sistem". "Nismo še ugotovili boljšega sistema in tudi ljudje, ko so v stiski, se zatekajo k znanosti," je prepričana.

Na vprašanje, ali je zaradi diktata pridobivanja finančnih sredstev cilj v znanosti postal pomembnejši od poti same, je Zwitter dejal, da je osnovno gonilo znanosti še vedno radovednost. Objavljanje v čim boljših revijah, pisanje projektov ... je treba po mnenju Drvarič Talijan vzeti v zakup, "da lahko po drugi strani izvajaš eksperimente, ki zadostijo tvoji radovednosti."

Glede vpliva politike ali kapitala na znanost je Ihan povedal, da ni boljšega zagotovila neodvisnosti, kot je javno financiranje. Z javnim financiranjem pa imajo po mnenju Zwittra znanstveniki tudi dolžnost do družbe, da posežejo v družbene probleme, da se izpostavijo in s svojo ekspertizo pomagajo pri strokovni odločitvi glede družbenih izzivov, četudi se s tem komu zamerijo.

Pomembnost dobrega komuniciranja znanosti

Znanstveniki bi sicer v današnjem svetu po mnenju Gunde Cimerman potrebovali nove, predvsem mehke veščine, kot je komuniciranje znanosti. Kritična pa je bila do zahtev po "instantnih rešitvah in odgovorih", ki jih ima po njenem mnenju družba do znanstvenikov. Sogovorniki so se strinjali, da je komunikacija znanstvenikov z laično javnostjo izjemno pomembna. Skupaj z mediji pa je treba po mnenju Trohe "odpirati znanost v medije", da znanost postane ena od možnih tem na vsakodnevni ravni, ne le ob izjemnih dogodkih.