Žiško kartuzijo so ustanovili leta 1165, v času krize vodstva Katoliške cerkve pa je bila nekaj časa tudi sedež glavnega kartuzijanskega priorja in so v njej potekali letni zbori kartuzijanskih predstojnikov. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Žiško kartuzijo so ustanovili leta 1165, v času krize vodstva Katoliške cerkve pa je bila nekaj časa tudi sedež glavnega kartuzijanskega priorja in so v njej potekali letni zbori kartuzijanskih predstojnikov. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Žička kartuzija
Žiče so imele vsaj do turških vpadov stik z novimi kulturnimi tokovi v Evropi in prek Žič so k nam prihajali tudi novi umetnostni slogi. V cerkvi zgornjega samostana se je tako odrazila francoska gotika. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Cerkev Marijinega vnebovzetja v Špitaliču
Umetnostnozgodovinsko je zanimiva tudi cerkev Marijinega vnebovzetja v Špitaliču z zanimivimi zgodnjegotskimi brstičnimi kapiteli na stebričih ob vhodnem portalu. Foto: EPA
Žička kartuzija
Med restavratorskimi posegi v Žički kartuziji je bilo storjenih več napak. Zid cerkve je tako obnovljen v popolnoma drugačnem kamnu, kot je bil uporabljen pri prvi gradnji, v šestdesetih letih pa so še z betonom zalili vrhove zidov samostana. Iz betona pa se izločajo snovi, ki pronicajo v zidove in jih razjedajo od znotraj. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Žička kartuzija
Hiške samostanskih očetov so še vedno zakopane pod zemljo, zato je teren znotraj obzidja tudi tako grbinast. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Žička kartuzija
V času turških vpadov so okoli zgornjega samostana utrdili obzidje in zgradili veliki stolp. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Žička kartuzija
Skoraj neverjetno se zdi, da je Žička kartuzija priznana le za spomenik lokalnega pomena. Foto: MMC RTV SLO/P. B.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so zidove skupnih prostorov v zgornjem samostanu Žičke kartuzije po vrhu zalili z betonom, iz katerega škodljive snovi pronicajo v stare zidove in jih razjedajo. Iz zidov stare gotske cerkve rastejo drevesa in manjkajoči del zidu so pred desetletji zgradili v kamnu, ki je očitno zelo drugačen od kamna prvotnega zidu. Samostanskih celic oziroma dvanajstih hišk samostanskih očetov še vedno niso izkopali. In, ne nazadnje, Žička kartuzija je priznana le za spomenik lokalnega pomena, čeprav gre v resnici za edinstven spomenik v evropskem kontekstu. To je kratek izsek iz seznama napak ali nenavadnih potez, povezanih z ravnanjem s samostanskim kompleksom Žička kartuzija.
Trdnjava katolištva v veliki shizmi
Predvsem od osemdesetih let, ko je obnovo Žičke kartuzije prevzel Bogdan Badovinac, so sistematično raziskali večji del kompleksa, obnovljeni pa so tudi številni objekti od Gastuža, obrambnih zidov in obrambnih stolpov do južnega gospodarskega poslopja, v katerem je stalna razstava žiških rokopisov. Inštitut Villa Sancti pa je pripravil tudi konservatorski načrt za prenovo in možnost razvoja samostanskega kompleksa in njegovega širšega območja in ga predstavil ob 850. obletnici prihoda kartuzijanov v naše kraje. Dr. Peter Fister, ki je kot mentor tudi vodil skupino študentov Fakultete za arhitekturo pri izdelavi omenjenega načrta, nam je povedal, da moramo Žičko kartuzijo kot kulturni spomenik nujno obravnavati v kontekstu celotne doline Žičnice oziroma Doline svetega Janeza Krstnika, kot so ta prostor poimenovali kartuzijani.
Nekdanja posest Leopolda Konjiškega je bila obdana z visokimi hribi in je ustrezala potrebam kartuzijanov, pomemben dejavnik za to, da so leta 1165 prav tukaj ustanovili prvo redovno naselbino kartuzijanskega reda v Srednji Evropi, pa je bil tudi pomen slovenskega ozemlja v času, ko 'vplivna ozemlja' vzhodne pravoslavne in zahodne Katoliške cerkve še niso bila povsem jasno določena. Kartuzija v Žičah je bila torej ena izmed trdnjav ohranjanja katolištva na severnem delu Balkana. Z ozirom na lokacijo Žičke kartuzije pa je pomembno še nekaj. Fister tako opozori na to, da je Žička kartuzija edina kartuzija v Evropi, katere naravno okolje se je v celoti ohranilo. Zato imamo tudi odlično priložnost, da ustvarimo kulturni spomenik prostorskega značaja, ki bo obenem kulturni, zgodovinski in tudi naravni spomenik.
Prizorišče visoke cerkvene politike
Če Žičko kartuzijo obravnavamo predvsem kot kulturni in umetnostnozgodovinski spomenik, moramo biti pozorni predvsem na dogajanje v prvih štirih stoletjih njenega obstoja. Zanimiva je že sama zasnova samostana v dvojnem sistemu. Cerkev v Špitaliču je tako cerkev, ki je nekoč pripadala spodnjemu samostanu, namenjenemu samostanskim laičnim bratom, ki pa je bil po turških vpadih opuščen. Tisto, kar ima večina ljudi danes za samostan Žička kartuzija, pa je v resnici le ostanek zgornjega samostana, namenjenega samostanskim očetom. In ostanki objektov v obeh samostanih pričajo o tem, da so bili žiški kartuzijani pomembni nosilci kulturnih smernic iz Evrope v slovenski prostor. Leta 1391 je bilo s sklepom na občnem zboru v Montelli odločeno, da "naj bo v bodoče Žička kartuzija sedež generalnega priorja in kraj občnih zborov". To je pomenilo, da so se v burnem obdobju zahodne shizme oziroma krize v vodstvu Katoliške cerkve, ko sta po rimskem papežu Urbanu VI. in avignonskem (anti)papežu Klemnu VII. nekaj časa obstajala dva papeža, vsi kartuzijanski predstojniki vsako leto zbirali v Žički kartuziji. Tako je bilo do leta 1410 in to je tudi potrjevalo vpetost tega samostana v evropsko dogajanje.
Tako ne preseneča, da se prav v Žički kartuziji prvič na Slovenskem pojavijo izrazi nekaterih novih umetnostnih slogov. Peter Fister nas tako opozori, da arhitektura žiških kartuzijanov k nam prinese osnove francoske romanike in srednjeveške gotike. Na cerkvi v zgornjem samostanu tako opazimo ornament z nizom krogcev, ki je značilen za francoski prostor, odziv na francosko gotiko pa je bila tudi postavitev opornikov. Umetnostnozgodovinsko še bolj zanimiva pa je cerkev Marijinega vnebovzetja v Špitaliču, ki je po izvoru zgodnjegotska in pri kateri najdemo nekatere v našem prostoru izjemne detajle, kot so poznoromanske polkrožne ločne oblike na portalu. Prav tako zanimivi pa so tudi zgodnjegotski brstični kapiteli na stebričih ob vhodnem portalu.
Razcvet po letu 1440
Kot že omenjeno, so spodnji samostan opustili v času turških vpadov. Ti so bili pomembna prelomnica v zgodovini Žičke kartuzije in so prekinili obdobje največjega razcveta kartuzije, ki je nastopilo po letu 1440. Pomemben pričevalec tega razcveta je bil italijanski humanist in tajnik vizitatorja, ki ga je poslal oglejski patriarh, Paolo Santonino. Maja 1987 je v svoj dnevnik zapisal, da imajo v knjižnici in še v eni kapeli nad cerkvenim obokom nad 2.000 zvezkov z vseh področij znanosti. Po razpustitvi samostanov, ki jo je ukazal Jožef II., se je knjižnica porazgubila in le nekatere zvezke so uspeli izslediti.
Gora brezplačnega gradbenega materiala
Čas okoli leta 1487 je bil že čas turške nevarnosti. Zaradi Turkov so okoli zgornjega samostana tudi zgradili obzidje z zaključkom v velikem stolpu. Tedaj so se bratje iz spodnjega samostana preselili v zgornji samostan in se v spodnjega potem nikoli več niso vrnili. Turki so dvakrat uspeli prodreti v samostan, enega priorja so razsekali na koščke, drugega, ki je v nepravem trenutku potoval na Dunaj, pa so bili s kamni, z glave so mu izrezali kožo v obliki venca in ga na koncu pokončali s helebardo. Po Turkih je samostan spet uspešno zaživel, konec pa mu je zadal dekret o razpustitvi samostanov kartuzijanov, kamaldolov, eremitov, karmeličank, klaris, frančiškank, tretjerednic in samostanov ženske veje kapucinskega reda, ki ga je Jožef II. izdal 12. januarja 1782. Prebivalcem Slovenjskih Konjic in Žič je po velikem požaru dovolil, da samostan uporabljajo kot gradbeni material, česar pa ljudje na srečo niso upoštevali. Sicer pa je bil zgornji samostan nekaj časa tudi upravno središče, pozneje tudi skladišče lesa iz okoliških gozdov.
Vsem tem pretresom navkljub se je do danes ohranil zadosten del nekdanjega samostana, da lahko govorimo o odličnem kulturnem spomeniku, ki pa zahteva prenovo, dokončno izvedbo arheoloških raziskav in predvsem primeren režim varovanja in zaščite ruševin. Precej je že bilo storjenega in obstaja že omenjeni načrt oživitve Žič, ki bi tako lahko postale, tako Fister, pomemben člen v tako imenovani ogrlici spomeniško zaščitenih evropskih kartuzijanskih samostanov.