Sedem samurajev (1954), mojstrovina kultnega režiserja Akire Kurosave, je eden redkih japonskih filmov, ki jih pozna ves svet. Nanj se je izrazito naslonil režiser John Sturges, ki je samuraje iz 16. stoletja zamenjal s kavboji na Divjem zahodu in dobil – vestern The Magnificent Seven. Foto:
Sedem samurajev (1954), mojstrovina kultnega režiserja Akire Kurosave, je eden redkih japonskih filmov, ki jih pozna ves svet. Nanj se je izrazito naslonil režiser John Sturges, ki je samuraje iz 16. stoletja zamenjal s kavboji na Divjem zahodu in dobil – vestern The Magnificent Seven. Foto:

Ko je Hollywood tam nekje na prelomu tisočletja preigral že vse mogoče scenarije mafijskih obračunov in koloniziral še poslednje kotičke vesolja, so sklenili iz naftalina potegniti pozabljen in že skorajda pokopan žanr: zgodovinski spektakel.

"Zakaj bi se človek trudil zvesto slediti dejstvom? Resnica je vendar relativna. Plutarh in drugi zgodovinarji so lagali vsaj toliko kot jaz."
Frank Miller (režiser filma 300)

Kvantni preskok naprej na področju posebnih učinkov in računalniške animacije, poplava romanov z zgodovinsko tematiko in seveda Russel Crowe v opankah in togi so dali nov zagon stari ljubezenski aferi filmov z zgodovino.

Seveda bi se dalo (s kar nekaj argumenti) zagovarjati tezo, da je Ridley Scott vse, kar je dobrega za ponovno obuditev žanra naredil z Gladiatorjem (2000), pet let pozneje izničil z Nebeškim kraljestvom, a vseeno – že nedavni uspeh stripovsko-špartanskega spektakla 300 dokazuje, da z visokoproračunskimi kostumskimi tečaji zgodovine še nismo opravili. Nenazadnje se v Hollywoodu vsakemu studiju in producentu najbrž toži po zlatih časih, ko so množice drle gledat Ben-Hura in Spartaka, Lawrence Arabski pa je dobil oskarja za najboljši film.

"Epski je v zadnjem času postal sinonim za visokoproračunski B-film (...) toda epskost ni v količini zapravljenega denarja, temveč v veličini idej in vizije. Zato je Aguirre, srd božji epopeja, od njega precej dražji Pearl Harbour pa niti slučajno ne."
Roger Egbert, filmski kritik
Da vsega, kar vidite v filmih, ne gre jemati za suho zlato, verjetno ni treba posebej poudarjati. Mel Gibson je s svojim pokroviteljskim prikazovanjem “krvoločnih” Majev (Apokalipto), “krvoločnih” Judov (Kristusov pasijon) in morilskih Angležev (Pogumno srce) že dober primer.

Poglejmo si nekaj najbolj velikopoteznih, najdražjih, najbolj razvpitih in seveda največkrat citiranih zgodovinskih spektaklov.

Kmalu boste lahko za svoj najljubši epski film vseh časov tudi glasovali.

Ana Jurc
























Davnega leta 1915 je D. W. Griffith posnel triurni ep o ameriški državljanski vojni, Birth of a Nation (Rojstvo naroda) – še danes sporen in rasističen film propagande (režiser se je zavzel za Jug in povzdigoval Kukluksklan), ki pa je s tehničnega vidika kljub temu pomemben mejnik v filmski zgodovini (na koncu je celo krajša sekvenca v barvah!). Film je bil s proračunom okoli 110 tisoč dolarjev do takrat najdražji (in najdaljši) film. Rojstvo naroda člane KKK prikazuje kot junake, osvobojene sužnje pa kot nasilne posiljevalce, ki ogrožajo družbeni red. Čeprav so film ob izidu oglaševali za zgodovinsko dosleden, so vse večje vloge temnopoltih ljudi odigrali pobarvani belci.
Po romanu V vrtincu Margaret Mitchell je Victor Fleming leta 1939 posnel kar 222 minut dolg film, ki je bil nominiran za petnajst oskarjev (dobil jih je osem). Vivian Leigh je blestela kot lepa, a trmasta in razvajena Scarlett O’Hara, ki jo iz lagodnega življenja na veliki južnjaški plantaži iztrgata ameriška državljanska vojna … in šarmantni Rhett Butler (Clark Gable), seveda. Film danes velja za prototip visokoproračunske uspešnice in simbol zlate dobe Hollywooda, da vseh seznamov najboljših filmskih poljubov, kjer se ponavadi znajde pri vrhu, niti ne omenjamo. To bo komu morda pokvarilo iluzijo, a vseeno: Vivien Leigh se je nekoč pritožila, da v poljubljanju z Gablom ni niti najmanj uživala, ker naj bi imel slab zadah. No, vemo tudi, da je ona med snemanjem menda pokadila do štiri škatlice cigaret na dan …
Z Ben Hurjem je snemalna hiša MGM, ki je bila takrat v finančnih škripcih, veliko tvegala (s proračunom 15 milijonov dolarjev je bil to najdražji film, kar jih je do tedaj kdo posnel) - in izplačalo se je. Film je leta 1959 dobil kar enajst oskarjev, vključno s tistim za najboljši film. Spektakel, za katerega so postavili največjo kuliso do tistega časa in v katerem je nastopilo osem tisoč statistov in 40 tisoč ton peska, se je v zgodovino vpisal predvsem s prizorom dirke s kočijo po starorimski areni. Ben Hur je zgodba o zmagi judovskega princa nad rimskimi trinogi; scenarij za film (prva različica je bila posneta že leta 1925) je nastal po predlogi romana ameriškega generala Lewa Wallacea.
Zgodbo o pogumnem gladiatorju (Kirk Douglas), ki je spodbudil upor rimskih sužnjev, in o Variniji (Jean Simmons), ženski, ki je verjela v njegovo borbo, je posnel sam Stanley Kubrick. Kdor je videl Spartaka, bo razumel, kje je kar nekaj idej za svojega Gladiatorja našel Ridley Scott, filmski poznavalci trdijo, da je bil film, če upoštevamo letnico njegovega nastanka, tudi alegorija črnskega boja za državljanske pravice. Še ena zanimivost: ideji za film je botrovalo razočaranje Kirka Douglasa, ki se je neuspešno potegoval za naslovno vlogo v Ben Huru. Ker ni nameraval pustiti Charltonu Hestonu, da bi ga zasenčil, si je pač omislil podoben film. Tudi ta ne slovi ravno po zvestobi zgodovinskim dejstvom: sloviti prizor ‘Jaz sem Spartaaaak!’ naj bi bil izmišljen, saj Spartak najverjetneje ni umrl na križu, ampak v bitki.
Kdo bi si mislil, da se bo skoraj štiriurni film brez velikih zvezdniških imen, brez velike ljubezenske zgodbe in skoraj brez akcije v zgodovino zapisal kot ena največjih epopej vseh časov? Toda nekako je zgodbi o arheologu in vojaku, ki ga izženejo v puščavo, kjer organizira arabski odpor proti Turčiji med prvo svetovno vojno, uspelo prav to. Film se od množice drugih loči tudi po tem, da ne vsebuje litrov krvi, raztresenega črevesja in melodrame (tega je v nadaljevanju seznama še dovolj). In seveda Peter O’Toole v naslovni vlogi, ki jo je pred njim zavrnil Marlon Brando. Film je imel silen vpliv na razvoj filmske industrije – med svoje najljubše ga še danes štejejo Steven Spielberg, Martin Scorsese in George Lucas.
Najbolj nepozabni filmski poklon Kleopatri je leta 1963 režiral Joseph Mankiewicz, v naslovni vlogi je zaigrala Elizabeth Taylor, Mark Antonij pa je bil Richard Burton. Projekt se je v zgodovino zapisal kot najdražji film vseh časov - še danes naj bi bil na drugem mestu te lestvice -, na prvi straneh časopisov pa je bil že med snemanjem, ko sta se Taylorjeva in Burton zaljubila in povzročila škandal, saj sta bila oba poročena. Zaradi filma je studio 20th Century Fox takrat skoraj bankrotiral: prvotni proračun je bil dva milijona, do konca snemanja pa so porabili za tisti čas neverjetnih 44 milijonov dolarjev. Med snemanjem sta odkorakala Peter Finch in Stephen Boyd, ki naj bi igrala Julija Cezarja in Marka Antonija. Celo Mankiewicza so med končno montažo filma odpustili, a so ga kmalu poklicali nazaj, saj nihče drug ni mogel in znal projekta speljati do konca.
Doktor Živago ni le zgodba o tragični ljubezni med poročenim doktorjem Živagom in mlado študentko Laro, je tudi pripoved o tragični ruski zgodovini, zaznamovani s prvo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo. Po literarni predlogi Nobelovca Borisa Pasternaka je leta 1965 film posnel David Lean, ki je glavni vlogi zaupal Omarju Sharifu in Julie Christie (čeprav si je producent Carlo Ponti v glavni vlogi predstavljal svojo ženo, Sophio Loren, Lean na to ni pristal: uradno zato, ker je bila Sophia previsoka, v resnici pa menda zato, ker si je ni predstavljal v vlogi nedolžnega dekleta, kakršna je Lara na začetku filma).
Premiera najdražjega vzhodnoevropskega (z izjemo Rusije) filma do takrat, jugoslovanska koprodukcija Bitka na Neretvi hrvaškega režiserja Veljka Bulajića, je bila leta 1969 v Sarajevu. V letu in pol snemanja so v produkcijo vključili 58 tovarn, 10 tisoč vojakov, 140 topov, 50 oklepnih vozil, 50 konjev in 28 kaskaderjev ter 'pokurili' 800 tisoč nabojev in 152 tisoč metrov filmskega traku. V filmu, ki je bil naslednje leto nominiran za oskarja, so med drugim nastopili Orson Welles, Yul Brinner in Franco Nero, filmski plakat pa je oblikoval sam Pablo Picasso. Še danes ni znano, koliko je film pravzaprav stal - po različnih podatkih se številka giblje nekje med štirimi in pol ter (za tiste čase vrtoglavimi) dvanajstimi milijoni dolarjev.
Pogumno srce (Braveheart), saga o škotskem boju za neodvisnost v 13. stoletju, nam je že leta pred Kristusovim pasijonom in Apokaliptom dalo slutiti, da Mel Gibson ni režiser, ki bi imel zadržke pred prelivanjem krvi na velikem platnu. Film o Williamu Wallacu, narodnem junaku, ki je s svojim uporom proti angleškim zavojevalcem, ki so mu ubili ženo, sprožil vstajo celega naroda, po mnenju zgodovinarjev številna zgodovinska dejstva v korist dobre zgodbe mirno spregleda. Začeli bi lahko že s tem, da v času Williama Wallaca Škoti še niso nosili kiltov. Ampak, roko na srce, film nam je dal vsaj en odličen citat: vsakdo je najbrž že kdaj tulil 'Lahko nam vzamejo življenje, ne morejo pa nam vzeti svo-bo-deeeeee!!'
Po tridesetih letih suše na področju biblične/starorimske filmske epopeje je Gladiator mimogrede povrnil več kot sto milijonov vloženih dolarjev. Še potem, ko je dobil oskarja za najboljši film, so se filmski kritiki zmrdovali, češ da imamo pred seboj v najboljšem primeru tehnično naprednejšo, a vsebinsko šibkejšo kopijo Ben-Hura in Spartaka. Zgodba je postavljena v 2. stoletje n. š., ko je bila četrtina svetovne populacije pod rimsko oblastjo. Gladiator iz naslova je Maximus Meridius (Russell Crowe), zmagoviti general v službi cesarja Marka Avrelija, ki naj bi po cesarjevi smrti zasedel prestol. Tu se vmeša Avrelijev ljubosumni sin Komod, ki naroči umor bojevnika in njegove družine. A Maximus uide smrti in jasno je, da je na vrsti maščevanje …Računalniško generirani Rim v Gladiatorju je videti zelo resničen, Russellu Crowu so vloge natreniranih ubijalskih strojev pisane na kožo, po krivici pa je bil prezrt izvrstni Joaquin Phoenix kot zlovešči, a nekam androgini Komod.
S Tolpami New Yorka je Martin Scorsese pokazal, da se Veliko jabolko (New York, ki je tukaj metafora za vso Ameriko) iz brezvladja v svetovno velesilo ni prelevilo le zaradi trdega dela priseljencev, ampak tudi (in morda predvsem) s prevlado brezobzirne moči in nasilja. V zgodbi o maščevanju, korupciji in sli po oblasti, ki je postavljena v 60. leta 19. stoletja, je blestel predvsem Daniel Day-Lewis kot krvoločni morilec Bill Mesar. (Zanimivo je vedeti, da je Scorsese v isti čas in prostor postavil še en film, Čas nedolžnosti – tisti New York se s svojimi plesi in zabavami bogatih zdi svetlobna leta oddaljen od ‘džungle’ delavskega razreda, kakršno slikajo Tolpe New Yorka.)
Mel Gibson je morda nagnjen k pijači in antisemitskim izpadom, ampak velikopotezen, krvav zgodovinski spektakel zna posneti, zato smo ga v izbor uvrstili kar dvakrat. Kristusov pasijon je bil nedvomno njegov ‘otročiček’: ne le, da je film režiral, bil njegov koproducent in soscenarist, za oglaševanje in produkcijo je porabil nekje med 40 in 50 milijoni dolarjev lastnega denarja. Film, ki je celo Američane pripravil do branja podnapisov (dialogi so v latinščini, hebrejščini in aramejščini), je zaradi prizorov bičanja in seveda križanja hitro dobil sloves ‘najbolj nasilnega filma vseh časov’. Gibson se je moral braniti očitkov, da skuša Jude okriviti za Kristusovo smrt; film je bil prepovedan v Izraelu in številnih muslimanskih državah, marsikje pa so se morali zadovoljiti z nasiljem okleščeno različico.
Ljudje so se od nekdaj spuščali v vojne. Za moč, za slavo, za čast - in za ljubezen. Najbolj znana zgodba o ljubezni, ki je zanetila vojno, je seveda tista o trojanskem princu Parisu, ki se zaljubi v špartansko kraljico Heleno in jo ugrabi. Grški maščevalni pohod kraljev Menelaja in Agamemnona nad Trojo vodi (skoraj) nepremagljivi, a muhasti Ahil. Film Wolfganga Petersena, posnet seveda po predlogi Iliade, je moral doseči visoka pričakovanja; režiser je stavil predvsem na očem prijazno izbiro igralcev (Brad Pitt kot Ahil, Orlando Bloom kot Paris, Diane Kruger kot Helena in Eric Bana kot Hektor) in veliko, res veliko bližnjih posnetkov njihovih natreniranih teles.
Sreča je na strani pogumnih je bil slogan, s katerim so oglaševali film o življenju in osvojitvah Aleksandra Velikega - a za velikega mojstra teorij zarote se to ni izkazalo za resnično. Toliko posmeha in negativnih kritik ni moral Stone ne prej ne pozneje požreti za noben svoj film. Na britanski premieri filma je Stone izjavil, da se je film v ZDA tako slabo odrezal zaradi 'podivjanega fundamentalizma in javnega moraliziranja,' saj naj bi se ljudje preveč obesili na njegov prikaz Aleksandove homoseksualnosti. Iranski zgodovinarji so se pritožili, da film Perzijce prikaže preveč negativno. Še najbolj prijazna kritika (tista v Varietyju) je filmu priznala le, da je 'častna polomija' – inteligenten in ambiciozen projekt, ki mu manjka dramatičnega zagona in čustvenega stališča. Če je bil film Troja vulgaren in namenoma ahistoričen, je Aleksander suhoparen in akademski.'
Nebeško kraljestvo je epski spektakel o križarskih vojnah v 13. stoletju, kot jih doživlja Balian iz Ibelina, mlad kovač iz Jeruzalema, ki se v vojno poda, da bi svoje ljudstvo ubranil pred tujimi osvajalci. Ridley Scott je menda precej negodoval nad studijem, ki je oklestil 140-minutno prvotno različico filma, a problem je (po mojem mnenju) drugje: Orlando Bloom je v vlogi herojskega viteza prepričljiv približno toliko kot Colin Farrell v vlogi Aleksandra Velikega, kot Tom Cruise v Poslednjem samuraju in kot Leonardo DiCaprio kot razgrajaški maščevalec v Tolpah New Yorka. Je že tako, da trenutna moda igralcev, ki so 'v tesnem stiku s svojo žensko platjo' zelo razredči vrste tistih, ki lahko zlezejo v kožo predmodernega moža. Pa naj vse igra Russel Crowe …
Leta 480 pred našim štetjem so Perzijci vdrli na grško ozemlje. Statistika ni kazala v prid Grkom: s svojimi sedem tisoč možmi naj bi se ubranili 120 tisoč Perzijcev – zato so v soteski pri Termopilah pustili samo tristo prostovoljcev, ki naj bi sovražnika zadržali toliko časa, da bi se v Atenah lahko pripravili na boj. Ti možje so padli v tako krvavem spopadu, da se jih zgodovina spominja še 2500 let kasneje. Režiser Zack Snyder se je pri ekranizaciji že same po sebi zelo filmske zgodbe oprl na grafični roman Franka Millerja in posnel na pol računalniško animiran spektakel, ki je videti približno tako, kot če bi gledali računalniško igrico, ki igra samo sebe.