Živimo namreč v času, ko našo pozornost vedno bolj begajo številni dražljaji vsakdana.
Ne vem, ali narava res zdravi ali se ob sprehodu v bližnji gozd umiri moj srčni utrip in zmanjša raven stresnih hormonov, vem pa, da je že tisti trenutek, ko obujem pohodne čevlje, vzamem pasji povodec in začutim, kako me priganja mahajoči pasji rep, moje počutje drugačno, ne glede na to, kakšen dan je za mano.

Meta Ornik bo vsak prvi ponedeljek v mesecu gostila zanimive sogovornike v podkastu MMC-ja, ki bo nosil naslov V imenu narave. Foto: Mankica Kranjec

Ko vstopim v bližnji gozd, se znajdem v drugem svetu. Največkrat hodim po istih poteh, a so te vsakič drugačne. Vedno opazim kaj novega, ali kot pravijo tisti, ki v naravi preživijo ogromno časa: za naravo še prav posebej velja, da so spremembe stalnica. Posebej takrat, ko si v gozdu sam, postanejo zvoki, barve in vonji neverjetno izraziti. Popolnoma te prevzamejo in pritegnejo pozornost. Vse, kar je čez dan ostalo v glavi neurejeno, zbegano, se pospravi, brez ihte, samo od sebe.

Ko vstopim v bližnji gozd, se znajdem v drugem svetu. Foto: Mankica Kranjec

A v naravo ne hodim le zato, da se sprehodiva s psom in da uravnotežim svoj vsakdan. V naravo pogosto zaidem tudi po službeni dolžnosti. Dano mi je bilo, da že leta in leta naravo spoznavam skupaj z ljudmi, ki jo predano, pogosto prav strastno raziskujejo in zelo dobro poznajo. Tako mimobežno sem lahko spoznavala stvari, na katere običajni smrtniki v naravi navadno sploh nismo pozorni. Danes vem, da je privilegij poznati človeka, ki zna s tuljenjem izzvati volka v bližini. Da si ves zamaknjen, ko se sredi slovenskega morja znajdeš med jato delfinov. Da je prav poseben občutek, ko stopiš do roba pragozda. Da je lepo, ko ti nekdo le meter ali dva pod morsko gladino pokaže življenje, ki ga sam pač ne opaziš. Spomnim se snemanja žal zadnjega para južne postovke na Ljubljanskem barju …

Nešteto spominov, doživetij, vtisov in predvsem stikov z ljudmi, ki jih kljub njihovemu trdemu delu, raziskovalni predanosti in odgovornemu odnosu do narave v širši javnosti premalo poznamo. In tako se je že pred časom prikradla ideja, da predstavimo nekatere izmed njih in s tem tudi slovensko naravo.

Moje zamisli pa so zame kot veter. Nikoli ne vem, kam me bo odneslo; včasih so sunkovite, drugič le nežna sapica, a v nekem trenutku zapiha ravno prav, razkuštra misli in najdem rešitev. Vabim vas, da vsak prvi ponedeljek v mesecu prisluhnete zanimivim sogovornikom v podkastu MMC-ja. Naslovili smo ga V imenu narave.