Premožnejši Bejrutčani so pred raketiranjem pobegnili iz mesta v gorate predele. Vanj pa se zgrinjajo množice iz drugih predelov države, ki so si zasilna bivališča našle v šolah, gledališčih, parkih in zapuščenih poslopjih. Pred bencinskimi črpalkami se vije dolga vrsta čakajočih na gorivo, ki ga počasi zmanjkuje. Ljudje ga poskušajo kupiti kolikor ga je mogoče, saj vedo, da ga kmalu ne bo več.

Posebej slabe razmere so v državnih bolnišnicah, ki so le nekaj kilometrov stran od bojišč. Tja se zgrinjajo ranjenci iz vse države, zdravil pa ni veliko, je za MMC dejal eden izmed zdravnikov, ki dela v vladni bolnišnici blizu središča Bejruta. Po njegovih besedah so čakalnice polne ranjenih in opečenih ljudi, dnevno opravljajo amputacije.

Zaloge zdravil in medicinske opreme, podobno kot nafte, zmanjkuje. Za zdaj v bolnišnicah nekako še shajajo, vendar ob nadaljevanju zdajšnjih razmer dolgo ne bodo mogli delati. Posebej nevarno je primanjkovanje elektrike, od katere so odvisne medicinske aparature.

Tragedije tudi brez bomb
Mnogo osebnih tragedij pa se zgodi daleč stran od bojišč. Pacienti s sladkorno boleznijo, denimo, ne dobivajo redno inzulina, ki jim je za življenje nujno potreben. Njegove zaloge so izjemno pičle. Hude so tudi psihične posledice napadov. Starci, ki so jim bombe uničile domove, v katerih so živeli vse življenje, so postali povsem apatični. Ne govorijo, ne odzivajo se na dražljaje, njihova zavest je zmanjšana, je za MMC pojasnil zdravnik. Bojišče jih je dohitelo doma, strah jim je spremenil življenje.