Dobrih 70 let pozneje so večino teh arhitekturnih biserov žal porušili, tisti, ki še stojijo, pa so v izjemno slabem stanju in le vprašanje časa je, kdaj bodo s posodobitvijo in komercializacijo Karačija zradirani še zadnji ostanki preteklosti.

Dotrajane in od sonca obledele stavbe so opomnik na kolonialne brazgotine Karačija, pravijo strokovnjaki in poudarjajo, da so bili njihovi prvotni lastniki v glavnem muslimanski in hindujski begunci, ki so v nasilnih protestih in spopadih leta 1947 v milijonih zbežali s svojih domov.

Vsaka opeka ima zgodbo
"Vsaka opeka teh zgodovinskih stavb pripoveduje zgodbo tistih, ki so leta 1947 odšli," za Reuters razlaga Aktar Baloč, raziskovalec, ki je napisal več knjig o dediščini Karačija. "Zgradili so jih z ljubeznijo in pozornostjo. Ko se ljudje, kot sem jaz, počutijo neprijetno zaradi propadanja teh zgodovinskih spomenikov, si lahko samo predstavljamo, kako se počutijo šele družine lastnikov, če obiščejo Karači."

Če je Karači ob neodvisnosti štel le 400.000 prebivalcev, jih danes v pakistanski prestolnici živi že skoraj 17 milijonov in vsaka ped mesta je postala dragocena za nepremičninska podjetja in urbaniste, ki snujejo načrte, kako bi preoblikovali mestno veduto z novimi in novimi stolpnicami.

Parada Jahangirja Kotharija, svojčas veličastna britanska kolonialna promenada, je danes skoraj pokopana pod labirintom nadvozov in sence, ki jo nanjo meče 101 meter visoka Habib Bank Plaza, najvišja stavba v Pakistanu.

Promenada je skupaj s kolonialno carinarnico del zgolj peščice stavb, ki so jih obnovili in jim povrnili staro veličino, a taki projekti so redki, saj mestne oblasti raje rušijo in gradijo, kot pa ohranjajo in obnavljajo.

Z urbanizacijo prišlo rušenje
Vrtoglavo hitra urbanizacija je prinesla velikopotezno rušenje, še posebej v starih delih mesta, kjer so vzniknili bolj dobičkonosni večnadstropni stanovanjski bloki.

A sredi vsega tega novega betona se še vedno da videti ostanke kolonialne zapuščine, ki jih boste, žal, najpogosteje prepoznali po tem, v kako slabem stanju so. Morda največjo koncentracijo britanske arhitekture najdete v soseski Sadar, medtem ko so na vzhodu mesta ikonični stari kolonialni zapor oblasti zavarovali kot kulturno dediščino.

Do zdaj so na ta seznam uvrstili več kot 1.700 poslopij, postopek pa še traja. Leta 1994 sprejet zakon o kulturni dediščini pomaga pri ohranjanju stavb zgodovinskega pomena. A kaj, ko so po drugi strani pa sodišča zasedena s primeri, ko skušajo gradbena in nepremičninska podjetja zaobiti vso zaščito in se dokopati do parcel.