Dončić prav gotovo sliši marsikatero kritiko, a to ga običajno le podžge. Letos so se zvezde postavile tako, da ima Dallas nemajhne možnosti, da gre povsem do konca. Foto: Reuters
Dončić prav gotovo sliši marsikatero kritiko, a to ga običajno le podžge. Letos so se zvezde postavile tako, da ima Dallas nemajhne možnosti, da gre povsem do konca. Foto: Reuters

Glede na vse indice (redne tedenske lestvice kandidatov za to nagrado; statistične algoritme, predvsem pa izrečena mnenja nekaterih novinarjev in analitikov, ki imajo pravico glasovanja) lahko z 90-odstotno verjetnostjo sklepam, da Luka Dončić te nagrade letos ne bo osvojil, kar je dodobra razjezilo prej omenjeni skupini.

Sorodna novica Debate o MVP: od Dončića do motivacijskega elementa

Nekaj besed o tej temi sem napisal že pred dobrim mesecem, moje misli se glede tega niso prav nič spremenile. Enako prepričanje gojim o številkah, ki jih lahko precej selektivno zajemate in dokazujete svojo tezo, ki ste jo postavili. In enako se sprašujem sploh o definiciji nagrade MVP-ja (najkoristnejšega igralca) − ali je to nekdo, ki nabira zgodovinske številke ali v resnici izboljšuje svojo ekipo? No, v primeru Dončića sem prepričan, da ni pomembno, ker je v obeh segmentih res izjemen in je sestavil eno najbolj fascinantnih sezon, hkrati pa ekipo res dela boljšo. Dallas je z njim na parketu dobil 66 odstotkov tekem, brez njega pa le 33. Ali ni to najbolj zgovoren podatek?

A teh ste gotovo v zadnjih dneh precej prebrali in številke niti niso ključna tema tega zapisa. Bolj me zanima vprašanje, zakaj je Dončić pri kar precej strokovnjakih padel tako nizko, da se je marsikateri bralec zgolj nemočno vprašal, ali je dotični mnenjski voditelj v celotni sezoni sploh pogledal eno tekmo Dallasa ali pa zgolj obrača besede in samo ponavlja prepričanje, ki ga je o Dončiću in/ali Dallasu zgradil v prejšnjih sezonah.

Sorodna novica Prvi strelec in drugi podajalec lige, ki ima rešitev za vsako obrambo

Če je slovenski reprezentant česa vajen, je to dvom o njegovih sposobnostih. Na YouTubu so skoraj legendarni kolaži samozavestnih trditev (v precejšnjih meri istih) novinarjev (z glasovalno pravico), ki verjamejo, da je Dončić premalo gibčen in atletski, da bi lahko uspel v Ligi NBA in da bo šel najbrž po poti tistih Evropejcev, ki so v najmočnejši košarkarski ligi na svetu razočarali in zato odigrali le epizodno vlogo.

Ljubljančan je ta prepričanja postavil na glavo in bil petkrat zapored izbran na tekmo vseh zvezd, zdaj pa ga skoraj gotovo čaka še peti zaporedni izbor v prvo peterko lige, kar je milo rečeno izjemen dosežek. Ko temu dodamo še njegovo karierno povprečje 28,7 točke (kar ga uvršča le za legendarnima Michaelom Jordanom in Wiltom Chamerlainom), lahko ugotovimo, da se je večina napovedi o njegovi kratki karieri v Ligi NBA izkazala za napačno. Precej napačno.

Svoje napake je res težko priznati (kar z veseljem priznam tudi sam ;), zato nemalokrat dobim občutek, da (vsaj) večina teh ljudi s prsti raje pokaže na njegove napake, kot sta met za tri točke in igra v obrambi. A tudi te številke je Dončić letos krepko izboljšal (kar spet bolj ali ne dokazuje to, da marsikdo tekem rednega dela sploh ne spremlja), torej kritikom v resnici ostane zadnje zatočišče − ekipni uspeh. In ja, košarka je ekipni šport. Tudi sam trdno verjamem, da je prstan (vsaj za igralce najvišje kakovosti) vreden več kot lastna statistika. (Trdno sem prepričan, da se v to kategorijo ne nazadnje prišteva tudi dirigent Dallasove igre).

LeBron James in Michael Jordan. Foto: AP
LeBron James in Michael Jordan. Foto: AP

V tem pa je praktično podoben še dvema velikanoma te igre − Jordanu in LeBronu Jamesu. Oba sta bila sijajna igralca, z odličnimi številkami in dih jemajočimi potezami. Relativno dolgo pa nista imela ekipnega uspeha. Včasih pozabimo, da je Jordan prvi naslov osvojil šele v svoji sedmi sezoni (na koncu je zbral šest prstanov), James pa v deveti (štirje prstani). Generacijska zvezdnika sta za zadnji korak potrebovala pomoč in enako velja tudi za Dončića. Navijači so dolga leta zgolj obupano jadikovali, da gre Dončićev talent v nič, a zdaj ima ob sebi pravo številko dve (Kyrie Irving) in prave kakovostne soigralce v obrambi, kar je na papirju recept, da se ekipa lahko realno spogleduje s svetim gralom.

In ja, brez dvoma pa sliši tudi številne (ne)osnovane kritike, kar pa bo v tem primeru delovalo kot dodatna motivacija. Naj se šov začne.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.