O tem smo govorili z dopisnico RTV Slovenija Karmen W. Švegl, ki od blizu spremlja dogajanje na Bližnjem vzhodu in večkrat obišče tudi Irak. Povedala nam je, da so razmere v Iraku precej boljše, da pa si Iračani želijo, da bi tuje vojaške sile Irak čim prej zapustile. Danes po njenih besedah številni Iračani živijo slabše, kot so živeli v času strmoglavljenega režima Sadama Huseina.

Ali lahko ocenite trenutne razmere v državi in jih primerjate z razmerami v letih 2005 in 2006?
Razmere v Iraku so zdaj bistveno boljše, kot so bile pred dvema letoma, ko je bila državljanska vojna na vrhuncu. Takrat so skoraj vsak dan poročali o sto in več žrtvah. Samomorilski napadi, strelski obračuni, tako imenovane patrulje smrti, ki so sejale smrt ponoči, so bili del vsakdanjika. Zdaj so tovrstni napadi postali redkost. Izboljšala se je oskrba z vodo in elektriko, otroci znova hodijo v šolo. Iraška vojska je vsak dan bolj usposobljena. Vladi je tudi na račun rekordnih cen nafte letos poleti, vemo, da Irak leži na drugem največjem naftnem bazenu na svetu, uspelo dobro plačati vojake, policiste in si tako zagotoviti njihovo zvestobo. Zaposlili so tudi številne brezposelne, ki so prej, predvsem da bi nahranili svoje družine, tudi sodelovali z uporniki. Vse kaže, da se je iraška vlada utrdila na oblasti in je občasni valovi eksplozij, kakršnim smo bili v 90. letih priča v Alžiriji ali Egiptu, ne bodo spodnesli.

Seveda pa je vprašanje, kdaj bo Irak dovolj stabilen in varen, da se bomo tudi novinarji lahko brez varnostnikov ali vojakov sprehajali po bregovih Tigrisa. Verjetno bo preteklo še kar nekaj vode.

Kako na navzočnost tujih vojakov danes gledajo Iračani?
Velika večina Iračanov si želi, da bi ameriške sile čim prej zapustile Irak. Po zadnji raziskavi Iraškega centra za strateške študije se kar devet od desetih Iračanov čuti v bližini ameriških vojakov ogroženih. Ljudje krivijo vdor tujih sil za nasilje, ki je terjalo na tisoče žrtev, za državljansko vojno, za pomanjkanje. Prepričani so, da bodo sami bolje skrbeli za varnost.

Poleg tega so Iračani ponosni ljudje, ki ne marajo, da tujci odločajo o njihovi usodi. Sicer so pričakovali, da bo Amerika v Irak prinesla Ameriko. Kar se seveda ni zgodilo, zato razočaranje, jeza, bes. Dejstvo je, da danes številni Iračani, kljub svobodi in demokraciji, živijo slabše kot v času Sadama Huseina. Ljudje v arabskem svetu večinoma demokracijo enačijo z blaginjo. Zato je Irak slaba reklama za demokratičen razvoj v regiji.

Ali obstajajo kakšni verodostojni podatki o civilnih žrtvah od začetka vojaškega posega?
Podatki o žrtvah so zelo različni. Najbolj znana je verjetno spodnja spletna stran Iraq body count, na kateri se vsak dan spreminja številka žrtev. Številka se približuje sto tisoč.

The Lancet je objavil raziskavo, v kateri bilo je število civilnih žrtve že leta 2006 daleč čez 600.000. Všteti so tudi ljudje, ki so umrli za posledicami vojne. Raziskava je bila zelo odmevna in navajana v domala vseh svetovnih medijih. Zaradi svojevrstne metodologije pa je vzbudila tudi precej kritik.

Kakšno je stanje gospodarstva v Iraku?
Irak živi od nafte. Drugega gospodarstva v Iraku pravzaprav ni. Visoke cene nafte so bile mlin na veter iraški vladi, ki ji je tako tudi s pomočjo denarja uspelo vzpostaviti določen nadzor na državo. Zdaj, ko so cene skoraj štirikrat nižje, bi tudi to lahko vplivalo na stabilnost Iraka. Večina ljudi, ki ima delo v Iraku, je zaposlenih v javni upravi, ki je tudi temu primerno velika.

Vsak zaposleni pa je po navadi odgovoren za večdesetčlansko širšo družino. Zato je v razmerah, kakršne še vedno vladajo v Iraku, pomembno, da lahko prav država ponudi službo vsem tistim, ki bi sicer morda delali za upornike. Mnogi namreč nimajo izbire, saj jih doma čaka preveč lačnih ust, da bi si lahko izbirali delodajalca. Ljudje sicer tudi pridelujejo sadje, zelenjavo, vendar pa le redki od tega tudi živijo. Znova pa so začele naraščati tudi cene nepremičnin.

M. R.