Klemen Grošelj, asistent na katedri za obramboslovje FDV-ja in strokovnjak za ruski nacionalnovarnostni sistem ter obrambno politiko, meni, da se Rusija najbolj otepa postavitve radarske postaje v svoji neposredni soseščini, saj bi s tem oslabila sposobnost odvračanja s pomočjo svojega jedrskega arzenala, ki je edini še strahospoštovanja vreden preostanek nekdaj ponosne Rdeče armade.

Zelo verjeten scenarij glede protiraketne obrambe je tako dogovor z Zahodom, ki bo predvideval postavitev ščita na Poljskem in Češkem, ruski izstop iz sporazuma o uničenju raket srednjega dosega in zavezo Zahoda, da protiraketnega sistema ne bo širil v ožjo rusko interesno sfero.

Za kakšen obrambni sistem gre pravzaprav pri protiraketnem ščitu in kje vse bodo nameščeni njegovi deli?

Protiraketni sistem, znan tudi kot National missile defence (NMD), je svojevrstno nadaljevanje Reganove vojne zvezd (Strategic Defence Initative oz. SDI) iz 80. let prejšnjega stoletja. Osnovna ideja na tej stopnji razvoja je, da ZDA razvijejo vsestransko mrežo raketnih izstrelišč in radarskih postaj, s katerimi bi lahko prestregli izstrelke iz t. i. držav na osi zla.

Osnovni elementi tega sistema so prestrezne rakete in visokozmogljive radarske postaje, kjer naj bi radarji usmerjali prestrezne rakete k cilju (raketi) in dosegli njegovo uničenje z neposrednim zadetkom. To pomeni, da je cilj uničen v trenutku, ko se srečata prestrezna raketa in raketa cilj. Obstajajo še druge tehnike prestrezanja, ki pa trenutno še niso v uporabi.

Ta sistem naj bi omogočil prestrezanje balističnih raket v t. i. terminalni fazi oz. zadnji fazi poleta. Sam sistem je sestavljen iz kopenske, zračne, vesoljske in pomorske komponente. Trenutno ima prednost razvoj opisane vesoljske obveščevalne, kopenske in pomorske komponente. Pomorsko tvorijo ameriške vojaške ladje, opremljene s sodobnimi radarji, zmogljivimi informacijskimi in raketnimi sistemi, ki omogočajo prestrezanje balističnih raket. V prihodnosti se bo ta sistem še razvijal in bo vključeval tudi zračno komponento, kjer bodo ključno vlogo nosila letala, opremljena z visokoenergijskim laserji in ki bodo ZDA omogočile, da prestrežejo rakete že v t. i. startni oz. začetni fazi poleta, ko raketa šele pridobiva hitrost in višino ter je zato zelo ranljiva.

Za zdaj se predvideva namestitev teh sistemov na Aljaski in v Vzhodni Evropi, medtem ko sta pomorska in zračna komponenta povsem gibljivi in torej lahko delujeta kjer koli in kadar koli.

Sedanja postavitev je logična in usmerjena predvsem proti grožnji iz Severne Koreje (Aljaska) in Irana (Vzhodna Evropa), seveda pa lahko ti sistemi v prihodnosti delujejo tudi proti drugim virom ogrožanja. Vsekakor je cilj sistemov v Evropi zaščita Evrope pred raketnimi napadi. Tako bodo npr. v Evropi rakete nameščene na Poljskem, radarska postaja, ki bo usmerjala te rakete, pa bo na Češkem. Ključni predmet spora med ZDA in Rusijo pa je postavitev opazovalne radarske postaje na Kavkazu (Gruzija ali Azerbajdžan). Takšna postavitev je usmerjena predvsem proti Iranu, seveda pa to ne pomeni, da ti sistemi ne bi mogli prestrezati tudi ruskih raket.

Nekateri od prvih preizkusov pred leti so bili neuspešni. Na kateri stopnji je trenutno razvoj ščita in kdaj bo dovolj zanesljiv, da bo prešel v operativno uporabo? Ali so znani načini, s katerimi ga je mogoče prelisičiti?

Začetni preizkusi so bili dejansko neuspešni, saj je zadeti balistično raketo z drugo raketo enako kot zadeti mušico s šivanko v oko. Težava je v tem, da mora prestrezna raketa cilj dejansko zadeti in s tem uničiti. To zahteva obdelavo množice podatkov iz različnih virov (radarji, sateliti ...) v nekaj sekundah in sočasno izvajanje popravkov poleta prestrezne rakete. Danes je protiraketni ščit na razvojni stopnji, ki mu omogoča prestrezanje balističnih raket, ki naj bi jih imela oz. jih imata v svojem arzenalu Iran in S. Koreja. Gre za rakete, podobne tistim, ki jih je v napadih na Izrael leta 1991 uporabljal Irak, te rakete niso sposobne prelisičiti protiraketnega sistema, saj letijo po klasični balistični krivulji poleta. To pomeni, da ne spreminjajo svoje poti in da imajo samo eno bojno konico ter so dokaj nenatančne.

Seveda obstajajo načini za motenje in izogibanje protiraketnemu ščitu, vendar je tega tehnološko danes sposobna samo Rusija in morda tudi Kitajska. V bistvu poznamo tri tehnike motenja in izogibanja. Prva so lažne tarče oz. bojne konice, druga so motilniki, ki s svojim delovanjem nase pritegnejo radarje in s tem tudi prestrezno raketo in varujejo pravo bojno konico, in tretji je spreminjajoča se krivulja poleta oz. manevrirna krivulja poleta bojne konice.

Pri tem moramo vedeti, da sodobne balistične rakete medcelinskega dosega (5.000-10.000 km) nosijo na svoji zadnji stopnji, običajno jih imajo tri, več bojnih konic, ki se samostojno usmerijo v tarče na zemlji. Nekatere izmed teh konic imajo sposobnost izogibanja protiraketnemu ščitu (t. i. MIRV - Multiple Independently Targetable Reentering Vehicle oz. MARV - Maneuverable Reentering Vehicle rakete). Takšne rakete imajo v svojem arzenalu ZDA, Rusija, Francija, Velika Britanija in morda Kitajska ter so tehnološko in tudi sicer zelo zahtevne za izdelavo. Te tehnologije nobena izmed držav na osi zla še nima, čeprav si jo predvsem Iran zelo želi pridobiti.

Zakaj Rusija poudarja, da lahko protiraketni ščit ogrozi njene interese?

Kar je za Rusijo še najsporneje, niso prestrezne rakete, temveč radarske postaje, ki bi jim v primeru črnega scenarija lahko takoj po izstrelitvi sledile ruske medcelinske rakete. To bi lahko, ko bo protiraketni ščit razvit, omogočilo njihovo prestrezanje, kar resno zmanjšuje pomen ruskih jedrskih sil za odvračanje, ki so temelj ruskega sistema državne varnosti, še posebej zaradi slabega stanja v konvencionalnih ruskih oboroženih silah in njihovega zaostajanja za zahodnimi vojskami.

Rusija ima sicer že danes vojaške zmogljivosti, s katerimi lahko uniči protiraketni sistem, ki bo postavljen na Poljskem in Češkem. Zato so ruske grožnje o izstopu iz sporazuma med ZDA in SZ o uničenju raket srednjega dosega (500 do 5.000 km) predvsem poskus zasejati razdor med članicami Nata, še posebej med t. i. staro in novo Evropo, s tem povzročiti krizo Nata in onemogočiti njegovo širitev proti ruskim mejam, pa tudi poseganje EU-ja v ta prostor. Hkrati bi imela Rusija izgovor za ponovno proizvodnjo raket srednjega dosega, ki jih potrebuje za odvračanje ne toliko Nata in Zahoda, ampak predvsem zaradi strahu pred Kitajsko. Kot kaže, se ZDA celo strinjajo z ruskimi željami po ponovni proizvodnji raket srednjega dosega, kar je bilo razvidno iz nekaterih izjav ameriškega obrambnega sekretarja Gatesa.

Verjeten scenarij je torej postavitev ščita na Poljskem in Češkem, ruski izstop iz sporazuma o uničenju raket srednjega dosega ter zaveza Zahoda, da protiraketnega sistema ne bo širil proti vzhodu (predvsem ne na Kavkaz), Rusi pa ne raket srednjega dosega ne bodo namestili zahodno od Urala oz. jih ne bodo usmerili proti zahodnim ciljem.

Kaj bi za Rusijo pomenil napad na Iran?

Predvsem bi pomenil pomembne gospodarske izgube, saj poskuša Rusija okrepiti meddržavne gospodarske stike in vezi. Poleg tega pa bi to za Rusijo pomenilo vojno na samih mejah nekdanje SZ in na mejah Rusije v Kaspijskem morju. Vsak tak napad bi gotovo privedel do prihoda dodatnih ameriških sil na Kavkazu oz. t. i. mehkem južnem trebuhu Rusije in kar bi ta sprejela kot neposredno grožnjo lastnim državnovarnostnim interesom. V tem bi videla dodaten dokaz sovražnih namenov Zahoda in ZDA, predvsem pa v tem vidi Rusija dokončno izgubo nadzora nad južnim Kavkazom (Gruzija in Azerbajdžan, sledila bi slej ko prej tudi Armenija), njegovo destabilizacijo in nadaljnjo grožnjo ruskim interesom v osrednji Aziji.

A. L.