Tema spolnih napadov v vojski je nekaj, o čemer Amerika ne razpravlja rada. Foto: Reuters
Tema spolnih napadov v vojski je nekaj, o čemer Amerika ne razpravlja rada. Foto: Reuters
Pri vojakinjah je verjetnost, da bodo spolno napadene, pretresljivo velika. Foto: Reuters
Marinci. Foto: Reuters

nezaželenega spolnega stika.
Aktivisti pravijo, da te zadnje številke Pentagona razkrivajo resnično razsežnost problema in tudi izpostavljajo, kako zelo nerade žrtve te primere prijavljajo svojim nadrejenim.
Sodeč po uradnih podatkih je bilo namreč lani prijavljenih le 3.374 incidentov - od tega sta pred sodišče prišla le 302 primera. Kot je leta 2011 poročal Guardian, vojakinjam v Iraku precej bolj grozi spolni napad moškega kolega kot pa smrt v sovražnikovem ognju.

In čeprav se razprava na to temo osredotoča predvsem na zlorabe žensk v vojski (te predstavljajo 15 odstotkov vojaškega osebja, a je pri njih verjetnost, da bodo napadene, precej večja), Pentagonovo poročilo navaja, da je bilo med žrtvami tudi na tisoče moških.

Psihične travme
Nekdanji marinec Jeremiah Arbogast, ki ga je v oporišču napadel in posilil neki poročnik, je za BBC spregovoril o spolnih travmah, ki jih je utrpel v vojski in kako so vplivale na njegovo življenje. Arbogast, ki si je od otroštva želel postati marinec, se je v vojsko javil pri 17 letih. Po posilstvu se je spopadal s hudimi težavami, začel se je spraševati o svoji moškosti, skrbelo ga je, da bo družba menila, da si je bil sam kriv, skrbelo ga je, da ga bodo označili za geja in ga stigmatizirali.
Od incidenta dalje se je spopadal s hudimi psihičnimi stiskami, leta 2006 je marince zapustil, a mu to kake večje utehe ni prineslo, ampak je težave začel reševati z alkoholom. Dno je dosegel leta 2009, ko si je skušal vzeti življenje, a je zaradi okajenosti krogla namesto glave zadela trebuh. Od takrat dalje je Arbogast paraplegik, a ga je to streznilo in zdaj se aktivno ukvarja s športom in sodeluje na paraolimpijskih tekmovanjih. Živi, tako pravi, zase, za svojo družino in za prijatelje.
Za posilstva v vojski pravi, da hoče, da ljudje razumejo, da pri tem ne gre za spol žrtve, temveč za nadzor in moč nad žrtvijo. O tem skuša ozavestiti javnost in vlado: "Ta stvar uničuje sanje 17-letnikov in to je trenutno moja gonilna sila."

Kako naprej?
Arbogast ni edini. Pred tedni je za sandieško podružnico NBC-ja spregovorila marinka Everlyn Thomas, ki je bila prav tako med služenjem v vojski spolno napadena. Primer Thomasove sicer sega že v davno leto 1989, ko so jo posilili štirje kolegi marinci. Ko je posilstvo prijavila, je bilo še slabše - napadalci so se ji maščevali ter jo čustveno, fizično in psihično povsem dotolkli. Leta 1990 se je tri mesece pred rokom rodil plod posilstva, sin Taj, ki je živel zgolj en dan.
Do izpovedi sicer prihaja v času, ko ameriški zakonodajalci razpravljajo, kako se spopasti s problemom spolnih napadov v vojski. V prvotnem osnutku zakona je bil člen, da bi odločitev o tem, kateri spolni napadi so godni za sodišče, vzeli iz rok vojaških poveljnikov in jo preložili na vojaško tožilstvo. A ta člen so pozneje umaknili, čeprav poznavalci menijo, da je prav vpletenost poveljstva del problema.

Kultura posilstva
Naomi Wolf, politična aktivistka in družbena kritičarka, se v eseju o "kulturi posilstva" (ideja, da obstajajo "sistemi, institucije in odnosi, za katere je bolj verjetno, da bodo spodbujale posilstvo in ščitile posiljevalce") osredotoča prav na "kulturo posilstva" znotraj ameriške vojske. Kjer vojakinje, ki prijavijo posilstvo, naženejo delat trebušnjake, namesto da bi jih vzeli resno. Kjer ženske, ki služijo v vročini, raje dehidrirajo, kot pa da bi pile tekočino, ker je posilstvo najpogostejše na latrinah. O razsežnosti problema govori tudi za oskarja nominirani dokumentarni film The Invisible War (Nevidna vojna), o katerem smo na naših straneh že pisali.

Wolfova ugiba, da je posilstvo v ameriški vojski tako razširjeno tudi zaradi ameriške politike in nekaznovanosti za zločine, ki jih njeni pripadniki izvajajo po svetu. Mučenje je standardna politika ameriških vojaških zaporov, kot sta Abu Graib in Bagram, mrtvi civilisti so kolateralna škoda in nasilje je normalizirano krepko prek okvirov mednarodnih vojnih zakonov.

In sklene: "Večina ameriških vojakov in vojakinj, ki sem jih spoznala, hrepenijo po tem, da bi utelešali vlogo bojevnika, ki deluje po jasnem razumevanju razlike med tem, kaj je prav in kaj narobe. Seveda, moralna razsodnost se lahko hitro izgubi v megli vojne. A precej večja verjetnost je, da se to zgodi, ko se vojaki navadijo na brezzakonje znotraj lastnih vrst."