Samo v Karbali je danes umrlo več kot 40 ljudi. Samomorilska napadalka ni izbirala žrtev. Foto: EPA
Samo v Karbali je danes umrlo več kot 40 ljudi. Samomorilska napadalka ni izbirala žrtev. Foto: EPA
Iračani so se navadili živeti brez skoraj ničesar. Edina stalnica je nasilje. Foto: EPA
Življenje Iračanov že desetletja zaznamuje le eno: vojna. Foto: EPA
Iračanke so vajene izgub: možje, sinovi, otroci, bratje, strici ... V spopadih jih je umrlo že na stotisoče. Foto: Reuters

Zadnji uradni podatki kažejo, da je bilo od 1. do 15. marca ubitih 422 civilistov, kar znova kaže na trend zviševanja: januarja je umrlo 544 ljudi, februarja 674. Poročila ZN-a kažejo, da se je v zadnjem letu zvišalo število samomorilskih in drugih napadov. Anketa, ki je bila narejena za ameriški ABC, nemški ARD, japonski NHK in britanski BBC, pa kaže, da več kot polovica Iračanov meni, da je njihovo življenje zdaj, če ocenjujejo obdobje zadnjih treh let, najboljše. Večina jih meni, da se je varnost od leta 2007 močno izboljšala. Je zdaj res toliko bolje ali je pred letom 2005 še toliko huje?

Anketa,v kateri je sodelovalo več kot 2.000 Iračanov iz različnih provinc, ki so na vprašanja odgovarjali med 12. in 20. februarjem 2008, kaže, da 55 odstotkov Iračanov verjame, da je njihovo življenje dobro, vendar so znotraj njih razlike velike: zadovoljnih je samo 33 sunitov, medtem ko je pri šiitih (62 odstotkov) in Kurdih (73 odstotkov) ta odstotek veliko višji.

Omenjena anketa tudi kaže, da čeprav je večina Iračanov prepričana, da ameriški vojaki položaj še slabšajo, hkrati ne želi, da se takoj umaknejo. Le petina vprašanih sicer meni, da je povečanje ameriških sil (Bush je lani ukazal dodatnih 30.000 vojakov) le malo izboljšalo pogoje za politični dialog, medtem ko jih je 43 odstotkov prepričanih, da so razmere le še poslabšali. Temu ustrezno jih 38 odstotkov želi, da Američani takoj odidejo, 35 odstotkov pa jih meni, da morajo ostati, dokler se varnostne razmere ne izboljšajo.

Več zaupanja v vlado, manj v milice
Izboljšalo pa se je zaupanje v iraško vlado, z 39 odstotkov lanskega marca na približno polovico, in varnostne sile, medtem ko lokalnim milicam zaupa veliko manj ljudi (marec 2007: 36 odstotkov, marec 2008: 22 odstotkov).

Glede osnovnih potreb so Iračani še vedno daleč od želja: več kot 80 odstotkov jih oskrbo z vodo, nafto in elektriko označuje kot zelo slabo ali precej slabo. Na težave z oskrbo opozarjajo tudi številne humanitarne organizacije z Rdečim križem na čelu. Ta je odkril, da na milijone Iračanov nima dostopa do vode, sanitarnih prostorov in zdravstvene oskrbe ali pa je zelo omejen, in poudarja, da nekatere družine tudi tretjino plače porabijo za nakup čiste vode. Ob tem še podatek, da imajo iraške javne bolnišnice 30.000 postelj, potrebovali pa bi jih 80.000.

Koliko Iračanov je umrlo v vojni?
Sicer so številke o Iračanih, ki so bili ubiti od začetka ameriške invazije, različne. Januarja smo pisali, da naj bi jih bilo kar okoli 151.000. Visoko številko je takrat sporočilo iraško zdravstveno ministrstvo, ki je raziskavo, temelječo na intervjujih z več kot 9.000 iraškimi družinami, izvedlo za Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Samo spopadi v Bagdadu so zahtevali več kot polovico žrtev, kažejo njihovi podatki, nasilje pa je tudi glavni razlog smrti med Iračani, starimi med 15 in 59 leti.

Število smrtnih žrtev v Iraku je vse od začetka ameriškega napada marca 2003 sporna tema: Američani načeloma ne dajejo ocen o smrti iraških civilistov, a je predsednik George Bush nekoč le omenil številko 30.000. Najbolj znani popisovalec smrtnih žrtev je neodvisni Iraq Body Count, po podatkih katerega je do junija leta 2006 umrlo manj kot 50.000 iraških civilistov, po zadnjih podatkih pa naj bi do zdaj umrlo od 80.000 do 88.000 Iračanov.

Lancet: Več kot pol milijona žrtev več
Oktobra 2006 je Lancet, ena najstarejših medicinskih revij, objavil študijo, kjer pa so podatki še bolj zastrašujoči. Od začetka napada naj bi v Iraku umrlo kar približno 655.000 Iračanov več, kot bi jih v mirnem času. Avtorji raziskave so takrat zatrdili, da so do omenjene številke prišli po pogovorih z več kot 1.800 družinami oziroma z 12.800 ljudmi, primerjali pa so tudi smrtnost na določenih območjih pred in med invazijo. Tudi najnovejša Lancetova študija je omenjala podobne številke, njeno veljavnost pa so spodkopali očitki o premajhnem številu vključenih izprašancev in popačenju številk zaradi političnih razlogov.

K. T.