Sredi polja so ležale blede kosti, raztresene ali v kupih, odvisno od tega, ali so pripadale ubežnikom ali vojakom, ki so se borili do konca. Zraven so ležali kosi polomljenega orožja in okostja konjev, na drevesnih štorih so bile pritrjene lobanje. V bližnjih gajih so bili oltarji barbarov, na katerih so obglavili tribune in kenturije prvega ranga.
V nemškem mestecu Porta Westfalica so arheologi odkrili ostanke nečesa, kar bi lahko bil vojaški tabor, v katerem je rimski poveljnik Varus počival pred eno najbolj krvavih antičnih bitk. Pisalo se je leto 9 in Rimljani so prodirali proti severu. O Germanih niso imeli najboljšega mnenja. Zanje so bili to neolikani nevedneži, za katere pa so vendar morali priznati, da so odlični vojščaki. To se je izkazalo v bitki, v kateri je bila ubita kar osmina vse rimske vojske in ki je pomenila konec poskusov širjenja rimskega imperija na ozemlje današnje srednje in severne Nemčije. Bitka, v kateri je zmagovito germansko vojsko vodil Arminius, pa je postala eden ključnih nemških političnih mitov.
Martin Luter postavi Hermana za vzorPri oblikovanju in širjenju mita o velikem Germanu je imel veliko opraviti Martin Luter. Njegov boj proti sedežu Katoliške cerkve je bil tudi prvi izraz nemškega nacionalnega gibanja, ki je seveda potrebovalo vzore. Luter ga je našel v plemenitem Herusku, čigar ime Arminius je ponemčil v Herman. Leta 1542 je zapisal: "Če bi bil pesnik, bi častil njega. Z vsem srcem ga ljubim. Imenoval se je vojvoda Herman in je živel tukaj v Harzu." Arminius oziroma Herman je postal in naslednjih 500 let ostal simbol nemškega stremljenja po enotnem in močnem narodu. Še posebej po propadu poskusa združitve nemških dežel v skupno državo po porazu Napoleona oziroma na Dunajskem kongresu, kjer se je določala politična podoba 'ponapoleonske' Evrope, je Herman postal mitološka figura. Vrhunec tega je bila postavitev več kot 53 metrov visokega kipa Hermana po načrtih kiparja Ernsta von Bandela; temeljni kamen podstavka so postavili leta 1841, kip pa so dokončali šele leta 1875.
Ključni dokaz je mlinski kamen
Vendar se vrnimo še nekoliko k Varusu oziroma k novemu arheološkemu najdišču. Do zdaj so iz zemlje izgrebli kovance, sponke za oblačila, ostanke sandalov in mlinski kamen. Kot po poročanju časopisa Der Spiegel pravi arheologinja Bettina Tremmel, še zlasti mlinski kamen govori o tem, da je bilo odkrito rimsko vojaško oporišče. Poleg tega so odkrili tudi svinčnice, ki so jih Rimljani uporabljali pri merjenju razdalj. Po primerjanju najdb z nekaterimi drugimi natančno datiranimi starorimskimi predmeti so arheologi prepričani, da predmeti izvirajo iz prvega desetletja našega štetja. Območje okoli Porte Westfalice je tako ali tako že prej veljalo za najbolj verjetno lokacijo zadnjega tabora Varusove vojske.
Nenehni dvom, kaj storiti s Hermanom
Odkritje se je zgodilo ravno ob pravem času. Kraji okoli Teutoburškega gozda so se namreč že začeli pripravljati na 2.000 obletnico bitke, ki se je bodo spominjali naslednje leto. To bo tudi priložnost za novo zgodovinsko ovrednotenje Hermanove zmage. Mit o Hermanu, ki je Nemcem kar 500 let tako veliko pomenil, je namreč Nemce po drugi svetovni vojni nekako spravljal v zadrego in skoraj si ga niso upali omenjati. Zgodba je bila vendar še ena od tistih 'zadev', ki so bile tako zelo ljube nacistom, da si po drugi svetovni vojni 'politično reformirana' Nemčija z njo ni želela imeti nobenega opravka.
Nacisti so namreč zmago Hermanove vojske nad tedaj največjo vojsko na svetu razumeli kot dokaz večvrednosti nemškega ljudstva nad vsemi ljudstvi tega sveta. Vendar bo izbruh slabe vesti zaradi obujanja spomina na Hermana Nemcem morda preprečilo vsaj srečno naključje, da Herman vendar nikoli ni bil zelo pri srcu Adolfu Hitlerju. V njem je videl izraz prekucnika, ki je somišljenike popeljal v upor proti zakoniti oblasti, zato pa je bilo tudi bolje, da ljudstvo v Hermanu ne bi videlo popolnoma idealnega moža in zato tudi ni dopustil, da bi čaščenje Hermana postalo uradni ritual tretjega rajha.
Polona Balantič
Sredi polja so ležale blede kosti, raztresene ali v kupih, odvisno od tega, ali so pripadale ubežnikom ali vojakom, ki so se borili do konca. Zraven so ležali kosi polomljenega orožja in okostja konjev, na drevesnih štorih so bile pritrjene lobanje. V bližnjih gajih so bili oltarji barbarov, na katerih so obglavili tribune in kenturije prvega ranga.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje