Najverjetneje ste že kdaj naleteli na Resnice o Chucku Norrisu, spletno zbirko epigramov v kratkem in jedrnatem slogu, ki od prvega do zadnjega poveličujejo mitološki status nekdanjega Walkerja, teksaškega moža postave. "Chuck Norris pogosto daruje kri Rdečemu križu – le da ne svoje." Ali pa "Evolucija ne obstaja; je zgolj seznam živali, ki jih je Chuck Norris pustil pri življenju." In ne pozabite, da "ko gre pošast zvečer spat, preveri, ali se pod njeno posteljo ne skriva Chuck Norris". Nadaljevali bi lahko v nedogled.

Kaj pa MacGyver?!
Toda zakaj za božjo voljo si je tako (čeprav seveda cinično) čaščenje prislužil prav Norris, in ne kak drug odcveteli zvezdnik B-filmov, kot sta primer Jean-Claude Van Damme ali Steven Seagal? Zakaj ne kdo še bolj stripovsko karikiran, denimo Hulk Hogan, mrtvohladni Steve McQueen ali bujnolasi David Hasselhoff? In zakaj, konec koncev, ne "tisti tip iz MacGyverja" (Richard Dean Anderson)?

Nostalgija po preteklih, preprostejših časih?
Slava moža, ki so ga kritiki nekoč opisali kot "najbolj leseno pojavo na televiziji po Edu Sullivanu", ki po navadi nima več kot dveh stavkov v eni repliki in ki spore najraje rešuje z brco v glavo, kar ne zbledi. Pa bi po vseh pravilih že morala. CBS-ova serija Walker, teksaški mož postave se je po osmih sezonah in več kot 200 epizodah v ZDA iztekla že leta 2001. Nadaljevanka, ki je imela v svojih najboljših časih 20 milijonov gledalcev, je danes, milo rečeno, "retro" – preprosta, predvidljiva in kvečjemu nenamerno smešna. Tudi v svojih več kot 30 filmih Norris ni kaj dosti odstopal od smernic, ki jih je zastavil Walker: bil je utelešenje pravice in zakona, ki vedno naredi, kar je prav, tudi če to pomeni (in po navadi pomeni) koga pošteno zmrcvariti.

Toda "Chuckmanija" gre dalje: pred tremi leti je v svojem šovu odlomke iz Walkerja redno predvajal Conan O’Brien, splet pa je preplavilo nešteto njemu posvečenih strani, seveda z Resnico o Chucku Norrisu na čelu (to stran naj bi postavil Ian Spector, takrat še bruc univerze Brown).

Da ne bo pomote: Chuck ni Bog
Kako pa mož osebno prenaša kult, ki je kljub vsemu le šala na njegov račun? Igralec, ki je sicer republikanec in glasno zagovarja krščanske vrednote (denimo v svoji knjigi The Justice Riders in v televizijskih oglasih, ki spodbujajo skupno molitev v javnih šolah), je nenadni “drugi val” slave izkoristil za “višje dobro”. Na “Resnice o Chucku Norrisu” se je odzval v svoji kolumni na spletni strani WorldNetDaily, v kateri se mu je zdelo potrebno poudariti, da čeprav bi iz “dejstev” človek to lahko sklepal, on osebno NI ustvaril sveta. "Če vaša duša potrebuje ozdravitev, recept niso solze Chucka Norrisa, ampak Jezusova kri," med drugim piše. No, bili smo opozorjeni.

Ana Jurc

V posnetku na desni si oglejte Norrisov obisk v oddaji The Best Damn Sports Show, Period, v kateri je osebno prebral deset svojih najljubših "resnic" o sebi.