Panorama pred nama. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Panorama pred nama. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Začetek poti: parkirišče. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Izliv Fevče v Tržiško Bistrico. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
S ceste na napačen kolovoz. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Čeri Štegovnika. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Košuta: Tegoška gora. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Košuta: Macesje. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Kolovoz s prve ceste (napačen). Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
V brezpotje. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Po drugi cesti navzdol. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Kolovoz z druge ceste (pravi). Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek
Sedlo Pri lojtri. Foto: MMC/Mojca in Jani Luštrek

Dan je bilo treba izkoristiti za pohod čim više v hribe, a še pod snežno mejo. 1.692 m visoki Štegovnik se nama je zdel pravi cilj.

Štegovnik običajno uvrščajo v Karavanke, natančneje v tisti del njihovega grebena, ki se pred dolino Kokre zasuka proti jugu in jih poveže s Kamniškimi Alpami. Je široka, čokata gora, ki stoji precej na samem, tako da je vidna daleč naokoli. Čeprav izrazito skalnata, je skoraj do vrha porasla z iglastim gozdom in ruševjem. Najmogočnejšo podobo kaže z zahodne, tržiške smeri, kjer morebitne obiskovalce straši z več kot 200 m visoko prepadno steno, imenovano Čeri.
Skalovje se deloma potegne tudi na južno stran, kjer se v njem "skrivata" dve votlini, med seboj zapleteno povezani z več naravnimi okni.

Al’ prav se piše Štégovnik al’ Stégovnik
Precejšnja zmeda vlada okrog njenega imena. Danes na zemljevidih, v literaturi in na planinskih smernih tablicah prevladuje ime Stegovnik. Vendar Stanko Klinar že leta opozarja, da je ta "zapis podedovan od nemških kartografov, ki so po nemško to pravilno izgovarjali. Za pravilno domačo slovensko izgovarjavo je treba zapisati Štégovnik".
S tem opozorilom je l. 1995 v Planinskem vestniku zanetil divjo razpravo, ki se je vlekla več mesecev. A dejstvo je, da domačini gori pravijo Štégounk. Željko Kozinc ugiba, da bi to ime "utegnilo priti iz stare besede šteklovnik ali štekljača, ki pomeni palico s kovinsko ostjo". Klinar za goro dodaja še drugo, manj uveljavljeno ime Štíbovnik.

Košuta podobo na ogled postavi
Na Štegovnik vodijo štiri markirane poti, ki zaradi strmega in rahlo izpostavljenega dela po vršnem grebenu vse veljajo za zahtevne. Najbolj običajen pristop je od gostilne Kanonir na Spodnjem Jezerskem, od koder lahko gremo skozi zaselek Dol ali mimo kmetije Rezman, poti pa se združita na Močivnikovem sedlu. Nad sedlom se večina povzpne na naslednje sedlo Pri lojtri in z njega naravnost na vrh. Mogoče pa je Pri lojtri zaviti levo proti planini Javornik, obhoditi ves Štegovnik pod njegovimi vzhodnimi pobočji (slabša, skromneje označena pot) in se nanj povzpeti z južne strani. V tem primeru se naša pot združi s četrto, katere izhodišči sta lahko vas Grahovše ali Dom pod Storžičem. Vzpon po južni strani je bolj slikovit, saj pot vodi skozi omenjena okna.

Midva sva vse te poti že prehodila, zato sva se tokrat odločila, da se poskusiva na vrh prebiti še z zahodne strani – iz Medvodja. Tako stari Klinarjev vodnik po Karavankah kot novi Klemena Janše s tem neoznačenim pristopom opravita precej na kratko. Sem pa na spletni strani Hribi.net našel dokaj podroben, a žal ne tako jasen opis poti, ki sva se je nameravala lotiti.

Zjutraj sva se torej zapeljala skozi Tržič, Dolžanovo sotesko in Jelendol do zaselka Medvodje. Tam sta naju kažipota Stegovnik 3 h in Stegovniški slap usmerila na desni krak ceste, takoj za tem pa je treba pri opuščeni hiši Jelendol 23 izbrati levega. Cesta se blago vzpenja ob Tržiški Bistrici, po kakem kilometru pa na levi zagledamo krmišče za srnjad in na desni veliko parkirišče, označeno s čisto pravim prometnim znakom. Za najinega "jeklenega konjička" je bilo torej poskrbljeno, naprej pa sva se morala znajti brez njega.

Krenila sva po cesti, ki menda vodi na planino Brsnina. A že za prvim ovinkom naju je pričakala dvignjena zapornica, za njo pritok potoka Fevča in ob njem nov cestni odcep v desno. Zavila sva nanj. Ko je cesta malo više naredila oster desni ovinek, »prestopila« potok in se vzpela, pa sva zagrešila ključno napako. Namesto da bi nadaljevala po cesti, kot pravi opis s spletne strani Hribi.net, sva tik pred mostom stopila z nje in nadaljevala po razritem kolovozu ob potoku. Kolovoz je kmalu zavil levo iz grape Fevče.
Ko sva se ozrla, sva prvič zagledala mogočno ostenje Štegovnika. Dvome, ali sva izbrala pravo pot, nama je razblinil kolovoz, ki je končno le zavil desno proti izbranemu cilju. Sledila sta dva razcepa, na katerih sva vsakič ‒ po občutku ‒ izbrala desni krak. V tri četrt ure sva prisopihala na širok ovinek gozdne ceste. Pravzaprav je bilo tu križišče, saj je z leve pritekla še ena podobna cesta.

Nebo je bilo brez oblačka, zato sva kar ostrmela ob pogledu na dolgi Košutin hrbet, ki se je na levi kopal v soncu. Čeprav sva po Košuti hribolazila že večkrat, še vedno nisem imel razčiščenega vprašanja, kateri njen del je Tegoška gora in kateri Macesje. Tako imenitno razgledišče je bilo idealen kraj, da iz nahrbtnika izvlečem zemljevid Storžič in Košuta 1 : 25.000 in Janšev vodnik ter poiščem odgovore.
Tegoška gora je razvlečen greben med Škrbino in Hudimi jamami, v katerem se od leve proti desni nizajo vrhovi Pungrat (2.025 m), Pišenca (1.999 m), Klada (1.956 m) in Tegoška gora (2.044 m). Podobna grebenska gora je Macesje. Ta se vleče od Hudih jam do Zahodne škrbine Košutnikovega turna in ima prav tako štiri vrhove: Užnik (2.079 m), Perilnik (2.000 m), Macesje (2.124 m) in Ostrv (2.104 m). "Študij" in fotografiranje sta naju zaposlila skoraj za celo uro.

Dvakrat odrešilna fotografija
Kakšnih 30 m v levo se je onstran ceste kolovoz nadaljeval, bi lahko rekel. Meni se je prizor zdel podoben eni izmed fotografij s Hribi.net, zato sva brezskrbno zakoračila po njem. Nadaljevanje pa ni bilo več podobno opisom, na katere sva se zanašala. Kljub temu sva pogumno vztrajala na njem. Vijugal je levo in desno, se obakraj cepil, a midva sva si prizadevala držati se "glavne" poti.
Ni nama šlo slabo od nog, dokler se ni po približno pol ure kolovoz dokončno izgubil v travi. Obračala sva se v vse smeri, če bi kje zagledala kaj spodbudnega. Rahlo v levo sva dobrih 100 m više opazila vrzel med drevjem, ki bi lahko pomenila vsaj jaso, s katere bi se bilo morda laže orientirati. Po brezpotju sva splezala do nje in presenečena stopila na pravo gozdno cesto.

Na desni se je spet pokazala silhueta Štegovnika, zato sva se usmerila proti njemu po cesti navzdol. Jasno mi je bilo, da bo treba enkrat levo z nje. Strmeč v tisto smer sva se negotova počasi spuščala. Čez kakih 10 minut sva zagledala najprej improvizirano klopco, malo pod njo pa še kolovoz, ki je bil dejansko tisti s Hribi.net. Od fotografije se je razlikoval le po tem, da je zdaj pod smreko ob njem stal majhen možic.

Bila sva "rešena". Čofotajoč po mokrem kolovozu navzgor, sva se samo še držala navodil. Ko je kolovoz zavil levo, sva ga zamenjala za malce slabšega v desno, potem pa na štirih naslednjih razcepih vedno izbrala levi krak. Na koncu se je kolovoz zožil v kratko stezico, ki naju je 25 minut nad cesto pripeljala na nama dobro znano sedlo Pri lojtri in do markacij.

Kdo bo koga
Pri lojtri je pomembno križišče planinskih poti. Levo, gledano iz smeri najinega prihoda, gre pot na Brsnino, desno na Javornik in še bolj desno na Štegovnik. Na sedlu je bil kak centimeter ali dva snega. V njem sva iz smeri Javornika proti Štegovniku opazila stopinje dveh parov gojzarjev. Pa vendarle nisva sama v teh gozdovih.

Krenila sva za stopinjami. Čez nekaj minut sem osupel obstal, saj so sledi preprosto izginile. Kaj se je zgodilo? Potem pa bi me skoraj kap. "Dober dan," se je oglasilo iz grma komaj kak meter za mojim hrbtom. Bila sta lovca v maskirnih oblačilih, ki sta prežala na gamsa. Nista bila videti preveč jezna, čeprav sva jima zelo verjetno splašila divjad. V kratkem klepetu nisva o poti na tržiško stran izvedela ničesar, o ostankih žičnate ograje, ki se vleče od sedla do pod vrh Štegovnika, pa, da je bila to nekdaj velika obora, v kateri so gojili jelene.

Lovski posli, sva si mislila in nadaljevala ob žicah navzgor. Na hudi travnati strmini je bilo treba biti skrajno previden, saj je bilo tisto nekaj centimetrov snega resna nevarnost za zdrs. Svet je postajal vse bolj gol in pot vse bolj izpostavljena. Čez skalno poličko pomaga celo kratka jeklenica. Slabo uro nad sedlom sva stala vrh Štegovnika. Ne pustite se premamiti dvema ali trem možicem na predvrhovih. Pravi vrh je tam, kjer je skrinjica z vpisno knjižico.

Ker je, kot rečeno, Štegovnik precej oddaljen od drugih vrhov, je imeniten razglednik. Še vedno sva najbolj uživala v pogledu na celotno Košuto, na vzhodu se ponuja neobičajna podoba grintovške skupine, na jugu kraljuje Storžič, na zahodu pa Julijci okrog Triglava. Sonce je bilo toplo, da sva se lahko slekla v majice. Med malico je na vrh priplezal še mlad par z otrokoma, ki nista mogla biti starejša od deset let. Drzno, se nama je zdelo. Starša sta uganila najine misli in pojasnila, da sta alpinista in da imata tudi otroka že kar nekaj plezalnih izkušenj. Dvakrat drzno! Malce navihano pa sta še priznala, da sta lovcema odgnala gamsa.

Mojanova pot
Kmalu smo se poslovili, kajti nama se je že rahlo mudilo domov. Zato sva tudi sklenila, da se vrneva kar po poti vzpona, če jo bova le znova našla. Za čuda nisva imela s tem niti najmanjše težave. Edino problematično mesto se mi je gor grede zdelo, kdaj je treba s ceste, ki vodi proti Pečovniku, v brezpotje. Za vsak primer sem ga začasno označil s palico. Pri sestopu sva videla, da je to točno pri drugi razširitvi ceste, ki olajšuje morebitno srečevanje vozil na njej.

Ker se mi zdi najina pot ponovljiva, sem jo v šali poimenoval Mojanova. To je seveda samo skovanka iz najinih imen. Za vzpon po njej, ko sva še iskala prave smeri, sva porabila tri ure in četrt, za sestop pa skoraj uro manj.

Jani Luštrek