Foto: Reuters

"Bi šla zaradi reportaže v Pariz z navijaškim avtobusom?" me okoli poldneva prvič vpraša urednica. "Pojdi domov in spakiraj, odhod je danes zvečer," je stavek, ki nas sredi popoldneva požene v metanje opreme na kup ‒ službeni telefon, tablični računalnik, polnilci, potni nalog ... kaj je še treba?!

Smer: Pariz!
In res ob desetih zvečer stojim na parkirišču Dolgi most, kjer sta že dva Kompasova avtobusa, pridružili pa so se še Collegiumovi potniki. Palmino letalo je odletelo že popoldne, ob sedmih zvečer se je odpravil še avtobus, v prihodnjih urah bodo sledili še novi.

Večina sopotnikov je "v civilu", le sem in tja je kje videti kakšen navijaški rekvizit. Ko pa rečem za skupinsko fotografijo, se kot po vzkliku "sezam, odpri se" iz nahrbtnikov in torb prikažejo zastave, šali, majice, klobuk. "Gremo v Pariz!" začne odmevati po parkirišču, vozniki na Tržaški pa navdušeno trobijo, ko ugotovijo, za kaj gre.

Pa smo šli. Pisana druščina ‒ prijatelji, pari, zakonci, starši in otroci. Vsem pa je bilo skupno to, da prejšnji večer ob tem času še niso vedeli, da bodo danes že na poti v francosko prestolnico, da bi slovenske odbojkarje na svojih krilih pomagali ponesti do evropskega zlata.

"Opolnoči po tekmi s Poljsko smo se odločili, da gremo, in smo potem poklicali v klicni center," pripovedujejo Marjan in prijatelji iz Lukovice, ki sestavljajo šestčlansko, najbolj razposajeno in veselo družbo na avtobusu.

V Pariz jih je poneslo stožensko vzdušje
"Zelo sva si želeli na polfinale, pa je zmanjkalo kart in sva gledali tekmo doma. Ko pa so premagali Poljsko, sva se takoj slišali in rekli, greva v Pariz!"
povesta Novogoričanki Karin in Tina.

"Bila sva na skoraj vseh tekmah skupinskega dela in potem naprej. Dobila sva celo karte za Poljsko, in to pred dvorano ‒ neki gospod nama jih je prodal po isti ceni, kot jih je sam kupil, ker njegova hčerka ni hotela iti. Niti poskušal ni zaslužiti, za kar sva mu še danes hvaležna. Sprva sva hotela v Pariz v lastni režiji, da pa ne bi bilo spet zapleta z vstopnicami, sva se raje odločila za organiziran aranžma, zraven pa je šla potem še sestra," pripoveduje duo Novak-Šiler.

"Vzdušje v Stožicah naju je prepričalo, ko smo bili vsi za enega. Odločila sva se tik pred zdajci, ko je žena klicala, da je možnost, in naj poveva, ali greva ali ne," povesta oče in sin Zupanič.

Prve vstopnice za predtekmovalni del sta Erik in Anita kupila že na začetku poletja: "Kadar igra Slovenija, rada spremljava tekme. Tudi rokomet, mali nogomet. Stožice imajo res neko posebno vzdušje in zaradi tega sva kupila še četrtfinalne vstopnice za tekmo z Rusijo, nato pa pet ur pred odhodom avtobusa rekla, da greva še v Pariz."

Veseli nasprotnikov
A 1.250 kilometrov do tja je dolga pot. Še preden zapustimo Slovenijo, pa na počivališču pred predorom Karavanke navijači izvedo, da je v drugem polfinalu gostiteljica Francija izgubila, kar je pomenilo, da je Srbija nasprotnica Slovenije v finalu in zaradi spominov na EP v košarki 2017 vzdušje postane še bolj razposajeno, preden moči poidejo in avtobus zagrne tišina, Ernest, šofer z dolgoletnimi izkušnjami, pa si končno lahko oddahne, ker ne odmeva več vsake pol ure: "Lulat!"

Jutro prinese novo energijo, a do cilja je še več ur. Potem pa vendarle ‒ Pariz! Slovenskega vodiča Klemna pri mikrofonu zamenja lokalna vodička ter s svojo angleščino s francoskim naglasom in številnimi zanimivimi podrobnostmi s pariških ulic popolnoma začara potnike. Ste vedeli, da kvadratni meter v središču mesta, kjer stanuje tudi znamenita francoska igralka Catherine Deneuve, stane kar 20.000 evrov?!

Da so Slovenci že v Parizu, je bilo seveda treba zaznamovati in mimoidoči radovedno zrejo v skupinico, ki se med postankom za fotografiranje iz avtobusa sprehodi, odeta v zastave, ter to oznani z ragljami in ponarodelim skandiranjem.

Kje pijejo Francozi?

21 ur po odhodu iz Ljubljane končno prispemo v hotel v okrožju Gennevilliers na obrobju Pariza, nato pa sledi iskanje večerje in zasluženega piva po njej.

Kar pa se tam izkaže za nemogočo nalogo ‒ McDonald's in kioski s hitro prehrano so sicer dosegljivi po 15 minutah hoje, drugače pa je z barom. Skupinica niti po več kot eni uri tavanja po različnih ulicah stanovanjskih naselij ne najde nobenega, niti ene same kavarne ‒ za slovenske razmere nepredstavljivo.

Nazadnje ostane le še hotelska recepcija, pogovori pa se ne vrtijo okoli tega, ali Slovenija bo prvak, ampak kdo bo MVP prvenstva ‒ Čebulj, Koza, Vinko, Tonček?

Kaj sploh počnete tukaj?
V nedeljo je tekma v dvorani Bercy na sporedu ob 17.30, kar pomeni še dovolj časa za odhod v sam center Pariza.

Lokalni prebivalci, ki večinoma sploh ne vedo, da Pariz gosti finale evropskega prvenstva, lahko le začudeno opazujejo pisano hordo, ki v popolni navijaški opremi zavzame metro, ki vozi tja. Linija številka 6 je bila ves dan v znamenju tega, ni bilo vlaka, na katerem ne bi bilo navijačev. Do nedelje so namreč že vsi prišli tja ‒ tisti z letali in avtobusi, pa tudi tisti, ki so se odpravili v lastni režiji s kombiji in avtomobili.

Rajanje sredi Pariza
Zbirališče je bilo na znamenitem trgu Trocadero, nad katerim se dviga Eifflov stolp, ki je poskrbel za nepozabno kuliso navijaških posnetkov. Ploščad je napolnilo na stotine Slovencev, ki so pred novinarskimi objektivi plesali, skakali in prepevali, niso manjkali niti navijaški boben, harmonika in zastava velikanka.

"Točno zaradi tega vzdušja smo prišli v Pariz!" so se vrstili komentarji, medtem ko so turisti z vsega sveta radovedno opazovali te prizore.

Pot nazaj do dvorane je minila v podobnem vzdušju, Slovenci so napolnili tudi vse lokale okoli Bercyja, kjer so drugi navijači le začudeno opazovali, koliko nas je.

Dvorana, ki je nismo začutili
Že veliko pred začetkom tekme se je v dvorano vila dolga vrsta, prihod v Bercy pa je marsikoga presenetil. Kako drugače od Stožic! Elegantna, prostorna dvorana s črnimi sedeži, tistimi višje kategorije celo oblazinjenimi, je bila popolno nasprotje od svetlozelenih, z lučmi obsijanih v domači navijaški bazi.

Slovenskih navijačev je bilo precej več kot srbskih, zato so bili prvi nesporni zmagovalci tekmovanja v glasnosti. "Zakaj potem dobivamo sporočila od domačih, da se nas nič ne sliši?" so se spraševali na tribunah.

Čeprav je Slovencev v Pariz prišlo skoraj 5.000, so bile večje skupine navijačev v Bercyju razpršene po različnih sektorjih, zato se kar nekako niso in niso mogli povezati v tisti en glas, ki je zaznamoval Stožice.

V prvem nizu je še kazalo, da bo po tekmi sledil slovenski navijaški praznik, zaradi katerega so sploh prišli tako daleč, vendar so bili srbski odbojkarji to noč preprosto boljši in so se zasluženo zavihteli na vrh Evrope.

Slovenski navijači so nazadnje športno zaploskali obema, nato pa je dvorano Bercy in njeno okolico zajelo precejšnje malodušje.

"Domačim" Srbom več pomenila zmaga proti Franciji
Množice so odhajale, lokali so se spet polnili, a najbolj nas je presenetilo, da ni bilo slišati srbskega skandiranja in veseljačenja. "Slovenci bi v primeru zmage zagotovo ponovili Trocadero," se priduša družba iz Novega mesta.

"Utrujeni smo," mi skuša pojasniti eden izmed Srbov. Srbski navijači niso prišli iz Beograda organizirano ‒ kot so dejali, praktično vsi, ki so bili na tekmi, živijo v Parizu in okolici. "Za nas je bil vrhunec polfinalna tekma s Francijo, da smo premagali njih. Potem mi je bilo vseeno, tudi če bi danes z vami izgubili," drugi razloži pomanjkanje elana v srbskih navijaških vrstah.

Nasvidenje ... do naslednjič!
Slovenci se počasi razhajajo, avtobusi za vrnitev se počasi polnijo, nazaj proti Ljubljani odrine tudi naš. Žalost po porazu se kmalu razkadi, vsi se strinjajo, da so odbojkarji poskrbeli za velik podvig in nepozabna dva tedna.

V ospredje stopi obujanje anekdot s tega potovanja v Pariz in oblikovanje skupin na družbenih omrežjih. "Poslušaj, zdaj je 1:1 ‒ nam košarka, Srbom odbojka, kaj še pride," je slišati vlivanje upanja v nove zmage.

In ko po 17 urah spet pridemo na Dolgi most, je slovo le z besedami: "Kam gremo za naše navijat naslednjič?!"

Po 64 urah spet doma. Foto: MMC RTV SLO