V prvem delu članka smo se dotaknili predstavitve fair playa. Obstaja ogromno definicij tega pojma, kako se ga torej lotiti? Mogoče ga je preučevati z več vidikov - kot množico vrlin, igro, pošteno tekmo, spoštovanje pravil, pogodbo - sporazum ali kot spoštovanje igre. Maja Smrdu, Stanislav Pinter in Milan Hosta so v Športni morali (1) vse vidike prečesali in izluščili sedem komponent fair playa.

V nadaljevanju se bomo po teh komponentah sprehodili in skušali najti primere iz modernega športa, ki (ni)so bili v duhu fair playa. Navedeni primeri lahko sodijo v več različnih kategorij in komponent.

1. Poštenost
Sodi med temeljne moralne vrednote ter je osnova celotne družbene sfere in ne samo športa. Vsebine, ki so najpogosteje zajete v okviru te vrednote, sicer večinoma predstavljajo negativni pol.

- podkupljivost
To je morda največji sovražnik fair-playa v zadnjem času, saj je šport okužen s številnimi nezakonitimi hišami, ki krojijo izide mnogih športnih tekem - predvsem nogometnih (poznamo tudi primere iz snookerja, govori se o košarki ...). Leta 2005 je izbruhnila afera Hoyzer (nemški nogometni sodnik je priznal prirejanje izidov), leto pozneje je bil razkrit Moggiopoli (delegiranje sodnikov v italijanski ligi), lani jeseni pa je izbruhnila afera po celotni Evropi (sedem tekem naj bi bilo nameščenih tudi v Sloveniji). Pred dnevi je nemška televizija ARD poročala, da naj bi bila prodana tudi tekma 1. predkroga Evropske lige med Olimpijo in Širokim.

- škodeželjnost
Športniki si včasih uspeha želijo tako močno, da so pripravljeni iti čez vse meje - tudi poškodovati lastne tekmece. Eden najbolj znanih primerov sega v leto 1994, ko je Jeff Gillooly, nekdanji mož ameriške umetnostne drsalke Tonye Harding, organiziral napad na njeno tekmico Nancy Kerrigan. Poškodba na srečo ni bila hujša, tako je Kerriganova lahko odpotovala na olimpijske igre v Lillehammer, kjer je osvojila srebro. Želja poškodovati športnika se pojavlja tudi med navijači (navijač Steffi Graf je leta 1993 zabodel Monico Seles, navijač na OI-ju 2004 ustavil vodečega maratonca Vanderleija de Limo ...).

- laganje
Kadar sodniki sporne situacije dobro ne vidijo, sami povprašajo akterje. Ti pogosto vztrajajo pri odgovoru, ki jim koristi (ne glede na to ali govorijo resnico ali lažejo). Nazadnje smo to videli na svetovnem prvenstvu v nogometu na tekmi med Brazilijo in Slonokoščeno obalo (3:1). Luis Fabiano je na začetku drugega polčasa po izjemni akciji zabil za 2:0, a je pri tem kar dvakrat igral z roko. Francoski sodnik Stephane Lannoy je nogometaša vprašal, ali je igral z roko, a je Brazilec svoje dejanje odločno zanikal. Valter Birsa pa prinaša pozitivni pol te kategorije. Bakari Kone je 23. decembra 2009 na tekmi francoskega prvenstva med Marseillesem in Auxerrom v glavo udaril slovenskega reprezentanta. Sodnik je Koneju pokazal rdeči karton, Birsa pa je ocenil, da ni šlo za namerni udarec, to povedal tudi sodniku, ki je nato nogometašu iz Slonokoščene obale kazen preklical, zaradi česar je lahko ostal na zelenici.
- sleparjenje
Pojem sleparjenja je težko definirati, saj naj bi bilo v osnovi zavestno kršenje pravil. Na tem mestu naj navedemo primer dolgih pogodb v Ligi NHL. Pred dnevi je hokejsko srenjo razburil primer Ilje Kovaljčuka, ki je z New Jerseyjem podpisal 17-letno pogodbo v vrednosti 102 milijonov dolarjev. Pogodba je sicer napisana v skladu s pravili, a z očitnim namenom goljufije. Struktura pogodbe namreč kaže, da bi 27-letni Rus v prvih desetih letih zaslužil 95 milijonov dolarjev, v naslednjih sedmih pa le še sedem. Večina hokejskih strokovnjakov je prepričanih, da Rus zagotovo ne bo oddelal celotne pogodbe (Gordie Howe je bil edini napadalec v zgodovini Lige NHL, ki je igral pri 44 letih). Dolžina pogodbe pa še kako vpliva na "salary cap". Če bi podpisal pogodbo le za deset let, bi klubski proračun obremenil kar za 9,5 milijona dolarjev, zdaj pa je povprečna vsota padla le na 6 milijonov dolarjev, kar pomeni, da klub lahko za preostanek denarja kupi nove igralce. S tem je v prednosti pred drugimi klubi. To luknjo v pravilih je po lock-outu prvi začel izkoriščati Detroit, vodstvo Lige NHL pa temu zdaj želi napraviti konec, zato je tudi razveljavilo pogodbo.
2. Pravičnost
Tudi pravičnost sodi med osnovne moralne vrednote. Pravičnost ne zahteva, da bi bila vsa življenja enako dobra v smislu nemoralnih vrednot (denarja, bogastva, zmag ...), ampak zahteva, da ravnamo z drugimi enako v smislu, da imajo vsi proporcionalno enak prispevek k odličnosti njihovega življenja, v smislu moralnih vrednot. Avtorji tako pod tem pojmom omenjajo dve kategoriji.
- doping
Osnovna smernica pravi, da naj športnik ne uporablja prepovedanih substanc za izboljšanje nastopa. S tem ima namreč v primerjavi s "poštenimi" športniki že v izhodišču boljše možnosti za končni uspeh. Doping je treba obravnavati tudi kot ogrožanje lastnega zdravja, ki se lahko konča tudi s smrtjo (sum pri Florence Griffith Joyner). Na sam doping pa je treba pogledati še z enega vidika - "vidika tolerance". Nekateri strokovnjaki, dopinški skesanci in poznavalci so prepričani, da je šport (v nekaterih disciplinah) z uporabo legalnih metod (razvoj treninga, prehrane, opreme ...) že prišel do skrajnih meja, na sam vrh pa je mogoče priti le z uporabo nedovoljenih poživil (Prvi in drugi del intervjuja z Angelom Heredio, vsi najboljši kolesarji na tritedenskih etapnih dirkah naj bili dopingirani ...). Protidopinške agencije naj bi ujele le peščico goljufivcev, s tem naj bi dokazale, da je vsak doping kaznovan, hkrati pa ni pretirano razširjen (v nasprotnem primeru denimo kolesarstvo več ne bi imelo smisla).
- spoštovanje pravil igre
Osnovno pravilo te smernice je "ne krši pravil igre". Z doslednim upoštevanjem te smernice lahko pridemo do paradoksa. V kontaktnih športi so namreč v pravilih prepovedani določeni stiki, poteze. A če se jih športnik ne bi posluževal, bi bila potem denimo njegova obrambna igra veliko bolj mila in bi posledično škodovala njegovi ekipi. Trenerji v košarki tako od svojih varovancev pogosto zahtevajo, naj igrajo v obrambi agresivneje, skoraj na "meji prekrška". Pri tem odgovornost pade na ramena sodnika, ki mora presoditi, kaj "ni v skladu s pravili" in to tudi kaznovati. Ali lahko potem ocenimo roko Luisa Suareza kot nešportno? Razlika med njegovo roko in tistima Thierryja Henryja in Diega Maradone je očitna - Urugvajec je bil za svojo kršitev igre pravično kaznovan (v skladu s pravili), prej omenjena nogometaša pač ne. Drugi vidik te smernice je povezana z dolžnostjo opozarjanja na napake. Znan je primer Bojana Tokiča, ki je leta 2003 na nekem turnirju namiznega tenisa pri svoji zaključni točki opazil, da je žogica (v skladu s pravili igre) pravilno zadela mizo, a tega sodniki niso opazili. Tokič jih je opozoril in pozneje dvoboj tudi izgubil (več pod točko 3).

3. Odgovornost
Odgovornost zajema vsebine, ki zahtevajo od posameznika, da je odgovoren do sebe in drugih, da je sposoben prenesti resnico, ne glede na to, kakšna je.

- dolžan opozarjati na napake
Pri plavanju nekateri sodniki spregledajo napačno tehniko plavanja in tekmovalca ne kaznujejo. Nekaj podobnega se je zgodilo 5. maja 2006 na plavalnem mitingu Akropolis, na katerem je domači tekmovalec Romanos Alifantis pri prsni tehniki noge udarjal z "delfinsko tehniko"), a tega sodniki niso sankcionirali. Dan pozneje je tudi Emil Tahirovič na 50 metrov prsno uporabil nepravilno tehniko, s katero bi lahko postavil celo svetovni rekord. Po dogovoru s trenerjem Ronijem Pikcem je tik pred ciljem občutno popustil in s tem sodnike opozoril na njihovo napako. V tej kategoriji velja omeniti Mitjo Petkovška, ki je znan po tem, da je skupaj s trenerjem Edijem Kolarjem pri sodnikih večkrat posredoval, da so ti pravilno določili izhodiščno oceno posameznih vaj. Znana sta primera iz Šalamunovega pokala 2004, ko je sodnike opozoril, da si v resnici zasluži nižjo izhodiščno oceno ter lanskega tekmovanja v Cottbusu, kjer je s Kolarjem sodnike opozoril, da si njegov največji tekmec Yann Cucherat zasluži višjo oceno, zaradi česar bi si Francoz na koncu zmago tudi zaslužil.

- opravičilo
Odgovoren športnik zna sprejeti lastne napake, za njih ne išče opravičila in, ker jih zna sprejeti, jih lahko tudi prizna ter se zanje opraviči lastni ekipi ali tekmecu. Najbolj znani primeri predstavljajo priznanje zlorabe nedovoljenih poživil. Velika večina dopingiranih športnikov nikoli ne prizna svojega dejanja. Nekateri športniki goljufijo priznajo, potem ko so jih ujeli (atleti Ben Johnson, Justin Gatlin in Marion Jones, kolesar Bernhard Kohl ...), spet drugi po koncu kariere, da bi si oprali vest (kolesarja Bjarne Riis in Erik Zabel). Seveda pa ostaja vprašanje, kakšna motivacija in morebitne koristi stojijo za priznanji. V to kategorijo sodi tudi opravičilo Alberta Contadorja, čeprav nikoli ne bo povsem jasno, ali je pri napadu na Andyja Schlecka na letošnjem Touru ravnal (ne)športno.

- simuliranje poškodb
Omenjena kategorija ima le negativni pol. Športniki se simulacije poškodb, predvsem izmišljenih udarcev nasprotnikov poslužujejo, ker s tem želijo z goljufijo oškodovati nasprotnika, ki bi si prislužil morebitno sodniško kazen (Rivaldo, Kyle Lafferty, Dida ...)
- simuliranje prekrškov
Gre za sorodno kategorijo, nogometaši se je predvsem poslužujejo v želji pridobiti enajstmetrovko. Primeri: Emerson Acuna, Wayne Rooney proti Sloveniji, Cristiano Ronaldo, Didier Drogba ... Na tem mestu omenimo še primer Costina Lazarja, ki je sodnika prepričal, da njegovi ekipi odvzame enajstmetrovko (omenjeni fair play sodi tudi v kategorijo dolžnosti opozarjanja na napake).

Serija člankov o fair playu bo končana naslednji petek, ko sledi predstavitev še zadnjih štirih komponent fair playa.

Literatura:
(1) - Smrdu, M., Pinter S., Hosta M. (2005), Športna morala, Zavod za fair play in strpnost v športu, Ljubljana.
Spletne povezave: Mednarodni olimpijski komite, Slovenski olimpijski komite, Sportikus, Mednarodni komite za fair play, arhiv MMC-ja, youtube.

slavko.jeric@rtvslo.si