Rejci mangalice radi pasejo zunaj, ker ta pasma tako temeljito zrahlja zemljo, da je ni treba orati, obenem pa požre vse, kar je v zemlji, vključno s koreninami in škodljivci. Foto: Reuters
Rejci mangalice radi pasejo zunaj, ker ta pasma tako temeljito zrahlja zemljo, da je ni treba orati, obenem pa požre vse, kar je v zemlji, vključno s koreninami in škodljivci. Foto: Reuters
100 gramov svežega mesa mangulice vsebuje 15-20 gramov beljakovin, visoka je tudi vsebnost B-vitaminov in železa. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ko se skotijo, so pujski progasti, pozneje pa potemnijo in proge izginejo. Svinje kotijo dvakrat na leto po 7 do 10 pujskov. Foto: Reuters
Danes poznamo tri pasme mangalice - svetlo, temno s svetlim trebuhom in nogicami ter rdečo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Jordan Cigoj iz turistične kmetije Arkade-Cigoj s svojimi mesninami. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Mangalica, katere korenine segajo v 19. stoletje, ko so križali srbsko šumadijsko pasmo z madžarskimi pasmami iz Szalonre in Bakonyja ter divjo svinjo, je edina kodrasta svinja na svetu, potem ko je v 70. letih v Angliji izumrla kodrasta svinja iz Lincolnshira.

Mangalico so sprva redili za mize avstro-ogrskih cesarjev (njeno salo pa so uporabljali v svečarstvu in kozmetiki), a je po razpadu cesarstva počasi začela izginjati, najnižjo točko pa dosegla pod madžarskim komunizmom, ko so jo vladna politika, spremenjene prehrambne navade in izginjanje njenega naravnega terena, potisnile na rob izumrtja.

Pred slednjim jo je skupaj z nekaterimi rejci, v katerih sta še živela spomin in ljubezen do mangalice, rešil madžarski živalski genetik Peter Toth, ki je po padcu Berlinskega zidu pokupil še zadnje primerke (s 30.000, kolikor jih je bilo leta 1950, je število padlo na zgolj 200), danes pa kot predsednik Zveze rejcev mangalice nadzira rejo 20.000 prašičev, medtem ko je madžarska vlada mangalico celo uvrstila na seznam nacionalnih zakladov.

V Budimpešti zadnja leta poteka dobro obiskan in slikovit festival mangalice (nekaj slik si lahko ogledate v galeriji spodaj, op. a.), ki ga drugo leto lahko obiščete med 6. in 8. februarjem, v Sremski Mitrovici (Vojvodina) so mangalici postavili kip, pasmo pa so odkrili tudi v Veliki Britaniji in ZDA, potem ko je nekaj rejcev prašiče uvozilo na Otok in čez lužo.

Tam nad mangalico niso navdušeni samo zaradi mesa, ampak so jo tudi posvojili kot hišnega ljubljenčka - igralka Emma Thompson je denimo leta 2010 na premiero filma Nanny McPhee pripeljala kar kodrasto svinjo na povodcu.

Kobe med svinjami
Pri nas so mangalico (ali mangulico, kot ji tudi pravijo) pred desetletji (zlasti na dolenjskem koncu) že redili, a so rejo tudi pri nas pod nekdanjim režimom opustili in mangalica je počasi utonila v pozabo. Do pred nekaj leti, ko so posamezni prašičerejci in gostinci začeli odkrivati vse kvalitete te pasme, katere meso je tako marmorirano z maščobo (te ima 30 odstotkov več kot druge pasme), da jo nekateri označujejo kar za "kobe med svinjami" (govedina kobe je japonska pasma goveda, znana po svoji mastni marmoriranosti in visoki ceni, op. a.).

Na kobe res spominja tako po prerezu, kot tudi po visoki vsebnosti nenasičenih maščobnih kislin, zaradi česar je kvaliteta njene masti in bele slanine (t. i. lardo) vrhunska, hkrati pa uživanje mangalice zaradi vsebnosti stearinske kisline, ki znižuje holesterol, priporočajo celo zdravniki. Da je svinjska mast škodljiva, je tako - predvsem v primeru mangalice - zgolj mit, saj ima pol manj holesterola od drugih prašičev, s čimer je njeno meso celo bolj zdravo od piščančjega.

Ker mangalico redijo v prosti reji, organsko in se prehranjuje zgolj z naravno hrano, predvsem želodom in žiti, brez antibiotikov ali hormonov, zaradi česar počasneje doseže svojo idealno težo 140 kilogramov, je tudi okus mangalice izjemen, poln, za mnoge, vajene mesa, ki prihaja iz množične proizvodnje, pravo odkritje.

Zato gurmani na "ovčjo svinjo", ki je kvaliteti primerno dražja od običajne svinjine, prisegajo že nekaj časa, mesnine iz mangalice pa strežejo v najboljših restavracijah sveta. Nazadnje so mangalico odkrili hongkonški chefi in povsem ponoreli za kot maslo mehkim in sladkim mesom, ki je zaradi močnega okusa nadvse primeren za azijske jedi.

Na mangalico k Cigoju
Čeprav mangalice danes pri nas redijo rejci od Bele krajine do Gorenjske in od Prekmurja do Primorske, pa si je z njimi daleč največjo reklamo naredil Jordan Cigoj s turistične kmetije Arkade Cigoj v Črničah v Vipavski dolini.

Cigoj je mangalice na svojo kmetijo sprva pripeljal kot poskus, da bi se razlikoval od drugih prašičerejcev, a hitro ugotovil, da se v njih skriva zlata jama, ko je na večerji 50 gostom "na slepo" postregel več vrst svinjine - prav vsi do zadnjega so na prvo mesto postavili meso mangalice, na drugo pa meso krškopoljca, avtohtone slovenske pasme.

Pri Cigoju zato vsekakor mesno pojedino začnite z njihovim izjemnim narezkom, ki ga mora obvezno sestavljati tudi masleni lardo mangalice, Cigojev izjemen pršut, rolana panceta, vratovina in ocvirki, nadaljujte pa s svinjskim kotletom. In če si boste ob tem še vedno zaželeli govedine, ste na pravem naslovu - Cigojevi namreč redijo tudi anguse in limuzinke.